Kar tri stoletja, 15., 16. in 17., so slovenske dežele trpele zaradi vpadov Turkov, ki so prinašali ropanje, smrt, uničenje in suženjstvo ljudi. Turki so osvojili Balkan in obrambna črta se je vzpostavila na Hrvaškem in v Slavoniji, kjer je bila organiziran sistem trdnjav v Vojni krajini.
Slovenske dežele so bile v drugi obrambni liniji, ker pa je prva velikokrat prepustila turške oddelke, ki so prodirali po rečnih dolinah proti severu, so tudi ljudje na Slovenskem nosili veliko odgovornost za učinkovito obrambo.
Turki so se na slovenskem ozemlju prvič pojavili leta 1408, sedem let kasneje pa so že ogrožali Ljubljano. V drugi polovici 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja, so Turki tod pustošili vsako leto. Večino roparskih pohodov so opravili posamezni oddelki turških vojakov in janičarjev. V drugi polovici 16. stoletja se je silovitost napadov zmanjšala. Na Kranjsko Turkov po bitki pri Sisku leta 1593 ni bilo več. Pustošili so še po Štajerski, kamor so zadnjič prišli leta 1683.
Čeprav so dejanski napadi ponehali, so pustili za sabo vzdušje strahu in pripravljenost na odpor in obrambo se je v naših krajih obdržala še vse v 17. in 18. stoletju, ko so slovenski vojaki pomagali preganjati Turke z Balkanskega polotoka.
Slovensko prebivalstvo je sodelovalo v različnih oblikah organizirane ter samoorganizirane protiturške obrambe. Gradove in mesta so varovala obzidja, kmetje pa so se morali znajti drugače. Skrivali so se v gozdovih, planinah in kraških jamah, ob cerkvah na višjih legah pa so postavljali utrjene tabore, kakršen je bil tudi tabor na Cerovem. Kmetje so se oboroževali s hladnim orožjem (meči, sulice), deloma tudi s puškami, arkebuzami in preprostimi topiči. Zelo pomembno je bilo pravočasno obveščanje, da so se lahko kmetje zatekli na varno, vojaki pa so imeli čas se zbrati v enote za obrambo. Obveščali so se s sistemom kresov na hribih, s sli in s streljanjem s topovi. Ljudi so organizirali in izučili za vlivanje topov, možnarjev in cevi za puške. Letno so proizvedli 100.000 topovskih krogel, smodnik so dobavljali v količinah po več ton. Ta sredstva so tovorili in prevažali za lastne in za potrebe Vojne krajine, za katero so Kranjska, Koroška in Štajerska samo v 16. stoletju, ko so narasle stalne posadke tamkajšnjih trdnjav na 5000 mož, prispevale več kot 20 milijonov goldinarjev.
