Tavčar se je po vrnitvi z Dunaja, kjer je med letoma 1871 in 1875 študiral pravo, zaposlil kot koncipient pri ljubljanskemu odvetniku Robertu Schreyu von Redelwerthu. Postal je vnet mladoslovenski liberarni politik in je deloval v ljubljanskih slovenskih društvih.
Na prireditvi v počastitev Franceta Prešerna v narodni čitalnici se je uspešno predstavil kot slavnostni govornik. Svoja literarna dela je v tem času večinoma podpisoval s psevdonimom Emil Leon. Januarja 1877 je kot koncipent prestopil k odvetniku Janezu Mencingerju v Kranj, pri katerem je ostal do poletja 1880. Mencinger, tudi sam pisatelj, je Tavčarju zaradi spretnih govorniških sposobnosti nadel hudomušni vzdevek Gofljanin.
Jeseni 1880 se je zopet zaposlil v Ljubljani, tokrat pri odvetniku Alfonzu Moscheju. Sodeloval je pri časopisu Slovenski narod in ker je bil takratni urednik Josip Jurčič vedno huje bolan, je Tavčar postopoma prevzemal njegovo zadolžitve. Po Jurčičevi smrti leta 1881 je postal začasni urednik, leta 1882 pa je uredniško delo prevzel Ivan Železnikar. Tavčar je sodeloval tudi pri ustanavljanju revije Ljubljanski zvon.
Leta 1883 je ponovno zamenjal delo pri odvetniški pisarni. Prestopil je k odvetniku Karlu Ahačiču, kjer se je tudi pripravljal na odvetniški izpit. Le – tega je uspešno opravil v Trstu ter tako izpolnil vse pogoje za samostojno advokaturo. Januarja 1884 mu je uspelo, da je kot šesti slovenski odvetnik v Ljubljani odprl samostojno odvetniško pisarno na Turjaškem trgu (Gosposki ulici 12). Do leta 1887 je tam tudi stanoval, na obravnave pa je hodil na sedež deželnega in okrožnih sodišč, ki je imelo svoje prostore v Stiškem dvorcu (sedaj Akademija za glasbo).
Sodišče je leta 1902 dobilo nove prostore v Sodni palači na zdajšnji Tavčarjevi 9. V tem času je Tavčar svojo odvetniško pisarno preselil v pritličje Hribarjeve hiše, ki jo je po potresu leta 1895 dal sezidati župan Ivan Hribar. Po prvi vojni je Tavčar hišo tudi odkupil, a jo je kmalu prodal.
