»V sokolskih dneh smo. Ljubljana že izpreminja svoje običajno lice. Po mestu je od trenutka do trenutka opažati živahnejše valovanje ljudstva. Vse je veselo in praznično razpoloženo. Pojavile so se že prve rdeče srajce po ulicah, več sto jih je že. Živahni temperament naših južnih bratov daje še prav poseben izraz mestu. Promet je pomnožen, po ulicah švigajo neprestano avtomobili in izvoščki. Tudi postreščki so že čez glavo zaposleni. Vsem se obeta izredno bogat zaslužek. Včeraj došli gosti so si ogledovali mesto in se divili zlasti krasni okolici. Starodavni ljubljanski grad je bil ves dan poln tujcev. Mnogi so se odpeljali tudi na Gorenjsko. Posebno živahno pa je na trgu pred kolodvorom, kjer vihrajo v polkrogu zastave vseh zavezniških držav in pa na kolodvoru samem. Peron je že ovit z zelenjem in okrašen z zastavicami. Z vsakim vlakom prihajajo gosti in že tudi številni civilni posetniki [t. j. obiskovalci]. Starešinstvo JSS [Jugoslovenskega sokolskega saveza, op. a.] in člani stanovanjskega odseka so ves dan na nogah.« (Jutro, 11. 8. 1922)
»Na zdàr«!
Besedna zveza »Na zdàr!« je med člani društva Sokol veljala kot medsebojni pozdrav.
Kaj je bil prvi jugoslovanski vsesokolski zlet?
Raziskovalec Vladimir Vilman je leta 2008 v svojem prispevku o prvem ljubljanskem stadionu v reviji Kronika zapisal, da so se člani odbora Jugoslovanske Sokolske zveze v začetku leta 1921 dogovorili, da bodo prvo olimpiado jugoslovanskega sokolstva organizirali v Ljubljani avgusta 1922. Istega leta je iz Bruslja prispela imenitna novica o možnosti vključitve mednarodne gimnastične tekme v dogajanje načrtovanega sokolskega zleta v Ljubljani.
Organizacijo dogodka so poverili finančnemu, gradbenemu, nastanitvenemu, zdravstvenemu, propagandnemu, izložbenemu, železniškemu, zabavnemu, izletnemu, sprejemnemu, prehrambnemu in redarskemu odseku. Največjo težavo projekta so predstavljale finance: to so rešili z najetjem brezobrestnega posojila pri ljubljanskih bankah v višini 2 milijona dinarjev. Zvezna vlada je organizacijskem odboru odobrila najprej 300.000 din, po uspešnem zaključku zleta pa še dodatnih 200.000 din. Nekaj dodatnega denarja so nabrali s samoprispevkom pet (5) dinarjev vsakega sokola. Vodstvo zleta si je na različne načine prizadevalo zagotoviti potreben denar za izvedbo športnega dogodka. Že v mesecu decembru 1921 so mestni magistrat pisno zaprosili, da jim »izjemoma dovoli popust veseličnega davka oziroma njegov odpis«, kar so utemeljili z dejstvom, da se bodo zleta udeležili tudi številni inozemci, katerim bo omogočen prost vstop k vsem prireditvam, kar bo posledično znižalo prihodke. Ker so novice o prvem jugoslovanskem vsesokolskem zletu prispele s časopisi tudi v Združene države Amerike do tamkajšnjih sokolskih društev, je Sokol Fran Hudovernik iz Clevelanda vodstvu zleta v Ljubljani nakazal 2.500 dinarjev, ki so jih zbrali tamkajšnji sokoli. (Gl.: V. Vilman, Prvi ljubljanski stadion, Kronika, 2008, št. 1, str. 85-98.).
Številno obiskan športno-kulturni dogodek ogromnih razsežnosti se je odvijal med dvanajstim in petnajstim avgustom leta 1922 v Ljubljani. Še pred tem so 23. julija in 6. avgusta pripravili dva predzletna dneva za vojake in sokolsko mladino. Da bi lahko dogodke izpeljali dostojno in na najvišji ravni, so sokolski veljaki dali sklenili postaviti stadion ob današnji Linhartovi cesti.
Organizacijske priprave
Slovenski športnik Miroslav Ambrožič, od leta 1922 načelnik ljubljanske sokolske župe, je zapisal, da so bile telovadne tehnične priprave za vsesokolski zlet središčna točka vseh priprav. Bistveni del zleta so predstavljali telovadni nastopi, kakovost teh pa je bila posledica večletnega dela v sokolski organizaciji. Od kakovostne strokovne opreme so bili odvisni vsi dogodki in spremljajoče prireditve. Priprave na zlet so dobile določnejše oblike že leto predtem, 1921, ko je zvezni prednjaški zbor [t. j. verjetno predsedstvo Jugoslovenskega sokolskega saveza – JSS, op. a.] določil, katere skupne vaje naj športniki izvajajo na zletu, takrat so bile potrjene tudi tekmovalne vaje za člane. Takrat je se je začelo intenzivno in naporno delo, ki je trajalo neprekinjeno vse do zleta. Ambrožič opisuje, kako je bilo potrebno upoštevati vse organizacijske vidike: skrbno izpeljati vaje z vsemi telovadci in telovadkami, z mladinci in mladinkami; odločiti o obsegu dogodka – to je potegnilo za seboj vprašanja o velikosti telovadišča, proračunu, sporedu tekmovanj in prireditev nastanitvi gostov, o tem ali pridejo Sokoli iz drugih držav.
Ambrožičevo pisanje lahko podpremo z ugotovitvami Vladimirja Vilmana. Ta izpostavlja, da je imel posebej težavno delo nastanitveni odsek. Naloga članov je bila zagotoviti večkratno prenočišče za nekaj deset tisoč obiskovalcev in udeležencev zleta, kolikor so računali, da jih bo prišlo v Ljubljano. Mesto tedaj ni premoglo tolikšnega števila nočitvenih zmogljivosti, saj je tedaj štelo okoli 70.000 prebivalcev. Da bi dobili grob vpogled v razmestitev tolikšnega števila gostov, je odsek poslal vsem sokolskim društvom dve prazni razpredelnici. Prvo so morali izpolniti tisti, ki so želeli zasebna posamezna prenočišča, drugo pa interesenti za skupna prenočišča. Na pomoč je priskočila vojska, ki je zagotovila zadostno količino šotorov, slamaric, odej in podobnega, kar je zadostovalo za zasilno nastanitev velike večine udeležencev. Sokolska župa v Ljubljani je svojim društvom poslala okrožnico, da sokoli poiščejo posestnike, ki bi bili pripravljeni podariti ali prodati po primerni ceni slamo za skupna ležišča. Apelirali so tudi na članstvo, da nabirajo slamo in jo shranjujejo v skednje do konca julija, ko naj bo na razpolago. Prevozne stroške slame bi krila ljubljanska sokolska župa. Tudi časnik Jutro je apeliral na vse Ljubljančane, da pripomorejo po svojih najboljših močeh, in odstopijo vsaj eno posteljo za goste ali vsaj ležišče na tleh. Že samo za tuje državne predstavnike, zastopnike tujih mest, predstavnike ministrstev, tujih telovadnih in kulturnih organizacij, je nastanitveni odsek potreboval 400 do 500 enoposteljnih sob.
Zahtevno nalogo je imel tudi prehrambni odsek. Že nekaj mesecev pred zletom je sokolska župa v Ljubljani naslovila na svoje članstvo poziv, da se pravočasno prijavijo prehrambnemu odseku, da bo zagotovljena ustrezna prehrana, ker ljubljanska gostišča ne bodo zmogla zadostiti vsem potrebam. Prehrambni odsek je za vse dneve zleta pripravil seznam jedi za tri dnevne obroke, ki so jih kuhali v vojaških kuhinjah blizu stadiona. Koristnike skupne prehrane so opozorili, da morajo prinesti s seboj jedilni pribor in skodelo. Ljubljanska sokolska župa je svojem članstvu zagotovila, da bo »hrana izdatna, dobra in po kolikor mogoče nizki ceni«. Razen skupnih obrokov v vojaških kuhinjah je vodstvo zleta organiziralo tudi kosila v gostiščih po ceni 11 dinarjev. To obliko prehrane so morali udeleženci plačati vnaprej, bone pa so prejeli po prihodu v Ljubljano. Zajtrki in večerje so bili v lastni režiji. Le izbranim so namreč uspeli zagotoviti prenočišča v hotelih, gostiščih in zasebnih sobah.
Redarski odsek je bil najštevilčnejši. Posebnih organizacijskih priprav niso imeli. Njihovo vodilo »prvi v službi in zadnji domov« je prišlo do veljave predvsem v času dogodka. Zdravstveni odsek je vodil dr. Šlajmer. Njihova naloga je bila organizacija zdravstvene službe na celotnem teritoriju mesta. V smislu preventive pred izbruhom epidemije je ljubljanska sokolska župa še pred pričetkom zleta pozvala bratska sokolska društva, da naznanijo število udeležencev, ki jih bo potrebno cepiti proti tifusu in koleri.
Pokrajinski namestnik Ivan Hribar je podpisal uradni dopis Oddelku za socialno politiko pokrajinske uprave v Ljubljani, mestnemu magistratu, v katerem ga poziva, da izda razglas, ki bo pravočasno opozarjal obrtnike, predvsem trgovce, mesarje, peke, gostilničarje in druge, da bodo »verižništvo«, to je vsakršno dvigovanje cen v času zleta, »nemudoma ovadili pristojnemu sodišču zaradi uvedbe kazenskega sodnega postopanja«.
Zabavni odsek je imel nalogo organizacije cele vrste dejavnosti zabavnega značaja, ki so spremljale glavni dogodek. V tem odseku so delovali predvsem tisti, ki jih je to delo veselilo in so imeli stike z ljubljansko kulturno srenjo. Znotraj posameznih organizacijskih odsekov zleta je skupno delovalo nad 300 dobrovoljcev. (Gl.: Vilman, Prvi ljubljanski stadion, str. 1-4 oz. Kronika, 2008/1, str. 85-98.)
