Od leta 1912 je zbiral in preučeval farmacevtsko zgodovinsko gradivo. Z objavo člankov je pričel že v času študija. Takrat se je pod nekaterimi članki podpisoval z anagramom Kiranim. Leta 1933 je bil predsednik, leta 1936 pa podpredsednik društva Šola in dom ter aktivni član Društva za čuvanje narodnega zdravja. Aktivno je deloval tudi v Prirodoslovnem in prav tako v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Njegova kreativna dejavnost pa je bila najbolj izražena pri delu Rdečega križa, saj je dokumentiral različne dogodke, zadolžitve, naloge in drugo v zvezi z RK. Bil je predsednik RK koroške četrti v Mariboru in glavni govornik na glavni skupščini RK mesta Maribor. Celotni govor je bil skrbno pripravljen in nam Minařika predstavi kot globoko čutečega in sočutnega človeka.
Glažutarsko doživetje malega Francka je ostalo skrito v magistru Francu, zato se je odpravil raziskovat ostanke glažut na Pohorju in napisal pomembno zgodovinsko delo o pohorskih steklarnah. To delo je nastajalo 10 let, posvetil pa ga je svojemu očetu, zadnjemu ravnatelju ruške steklarne in kot oddolžitev spominom na mladost ter svojo pripadnost. Prepešačil je celo Pohorje in obiskal vse pomembnejše kmetije in posameznike, ki so hranili kot družinski spominek domače steklarske izdelke ter jih popisal in evidentiral. V obdobju, ko je predaval zgodovino farmacije na farmacevtskem oddelku Univerze v Ljubljani, je nenehno zbiral predmete za muzejsko zbirko.
Bil je dobitnik Schelenzove plakete, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme zgodovinar farmacije, Winklerjevo plakete Mednarodnega društva za zgodovino in odlikovanja Lauri di palatino iz univerze v Pisi. Univerza v Ljubljani ga je imenovala za izrednega profesorja zgodovine medicine, nemško društvo za zgodovino farmacije pa ga je posthumno odlikovalo s Ferchlovo medaljo.