Jeseni 1945 so se v okviru mariborskega Mestnega ljudskega odbora začela posvetovanja o nujnosti izgradnje mesta po urbanističnih načelih. Osnutek za regulacijski načrt je bil predložen Ministrstvu za gradnje v Ljubljani. Prve študije za smotrno širitev mesta je predstavil arhitekt Jaroslav Černigoj, dve leti kasneje je nalogo prevzel Ljubo Humek. V letu 1949, ko je v jugoslovanski socialistični zakonodaji bila izdana uredba o generalnem urbanističnem planiranju, je Humek že izrisal regulacijski načrt za mesto Maribor.
Največji izziv v širitvi Maribora v sredini 20. stoletja je Humek videl v prometni ureditvi in pomanjkanju stanovanj. Opozoril je na brez reda razvijajoč se južni del mesta. Razlog je bil neprimerno umeščena železniška proga na desnem bregu Drave. Zato je predlagal, da bi jo prestavili pod Pohorje. Določil je lego in smer glavnih prometnic, vpadnic in notranjo cestno mrežo. Nove zazidalne površine je ločil na stanovanjske in industrijske cone. Predvideval je pet stanovanjskih območij: Maribor – levi breg s historičnim jedrom, Maribor – Magdalena, Maribor – Pobrežje in Tezno, Maribor – Studenci ter Maribor – Razvanje; vsako s svojim lokalnim upravno-kulturnim in distribucijskim ter športnim središčem. Že vzpostavljena industrijska območja v Melju, na Studencih in Teznem je ocenil kot ugodna za širitev, predvidel je novo cono na Pobrežju. Opozoril je na staro mestno jedro, ki bi ga bilo potrebno na novo urbanizirati, ohraniti in oživiti za sodoben način življenja. Zelo pomembno se mu je zdelo premišljeno vključevanje zelenih in rekreacijskih površin v urbani prostor.