Vse strniške bolnišnice so bile podrejene Poveljstvu cesarsko kraljevih bolnišnic v Strnišču pri Ptuju, čeprav so vojaško, ekonomsko in administrativno delovale samostojno. Štab avstrijske vojaške uprave z generalom na čelu je bil nastanjen v strniškem gradu.
Vsaka rezervna bolnišnica je imela operacijsko sobo, ordinacijo in zdravniško sobo. Vsaka je skrbela le za oskrbo tam nastanjenih ranjencev. Za bolnike so skrbeli avstrijski in češki zdravniki ter bolničarke Rdečega križa in šolske sestre z Maribora. Zaradi vedno večjega števila ranjencev ter številnih infekcij, kužnih epidemij in bolezni, je medicinskega osebja stalno primanjkovalo. Za zdravljenje ranjencev je bilo potrebno zagotoviti tudi medicinske instrumente, sanitetni material, zdravila in cepiva. Prvi medicinski instrumenti so prispeli v Strnišče maja leta 1915, laboratorij za infekcijske bolezni so dobili 6. septembra 1915, čakali pa so še na zobozdravstveni laboratorij in rentgenski aparat z rentgenologom.
Večina rezervnih vojaških bolnišnic je ležalo severno od proge Ptuj-Pragersko. Kompleks rezervne bolnišnice Mlada Boleslava je bil edini, ki je ležal južno od železniške proge. To je bila edina skupina barak, ki je bila zgrajena posebej za potrebe bolnišnice. Namenjena je bila bolnikom z infekcijskimi boleznimi, predvsem obolelim s tuberkolozo. Sestavljalo jo je 16 barak s 1197 ležišči in z ostalim taboriščem, razen oskrbe z vodo in elektriko, ni bila povezana. Ograjena je bila z žično ograjo in iz vseh štirih strani obdana z borovim gozdom. V okviru bolnišnice je bil tudi bakteriološki oddelek, dve mrtvašnici, nekaj gospodarskih in administrativnih objektov (kuhinja, pralnica, kopališče za hidroterapijo, upravna stavba ter barke za osebje) ter zelenjavni vrt in vrtni nasad. Mlada Boleslava je obstajala v Strnišču najdlje, od avgusta 1915 do konca 1. sv. vojne.
