»Vse je nenavadno snažno, vse blešči v belini; po dolgih hodnikih hodijo skrbne sestre; vse je tiho in čas je razprdeljen s pedantno natančnostjo – vsak ve, kedaj je čas ležanja in kedaj čas izprehoda. Bolnikom niti ne pride na misel, da bi kršili upeljan red.« (Tabor, 17. 6. 1924)
Sanatorij za pljučne bolezni je v vurberškem gradu pričel delovati že leta 1921, čeprav velja za uradni datum njegove ustanovitve 1. marec 1923. 31. maja 1921 je na Vurberk prišel oddelek ruskega Rdečega križa in tam odprl bolnišnico za na pljučih bolne ruske begunce v Jugoslaviji. Vodila jo je Natalija Aleksandrovna Duhonin, v njej pa je delovalo več medicinskih sester in zdravnik dr. Tregubov. Že v prvih mesecih delovanja se je v bolnišnici zdravilo več kot 60 bolnikov, beguncev, ki so iz različnih ruskih krajev pobegnili pred boljševiki. Ker so sredstva za delovanje sanatorija kmalu pošla, so do začetka novembra grad zapustili še zadnji bolniki ter celotno vodstvo. Ostala je le oprema.
Leta 1923 je postal glavni zdravnik v sanatoriju specialist za notranje bolezni dr. Boleslav Okolo-Kulak, ki je prej deloval tako v Carigradu kot na kliniki v Sankt Peterburgu. Poleg njega je bil v sanatoriju zaposlen še en stalni zdravnik, po potrebi pa so za pomoč prosili druge specialiste. Sredstva za vzdrževanje zdravilišča je dajala srbska državna komisija za pomoč ruskim beguncem, v prid sanatoriju pa so prav tako prirejali razne slovesnosti in koncerte.
Grad so adaptirali in prilagodili za bolnišnično rabo. Sanatorij je imel lastno električno centralo, ki so jo s pomočjo ameriških finančnih sredstev vzpostavili konec 20. let, vodovod, kanalizacijo, deloma centralno kurjavo, moderno urejene sobe za kopanje, balkone in verando za sončenje ter ležalne lope za počitek čez dan, bližnji smrekovi gozdovi pa so omogočali vsakodnevne sprehode. Poleg tega je bil v zdravilišču moderen rentgenološki kabinet, operacijske dvorane, laboratoriji in aparati za fizikalno terapijo.
Sprva je bilo na voljo 70 bolniških postelj, v začetku 30. let pa se je njihovo število povečalo na 80. Bolniške sobe so bile 1. in 2. razreda. Sobe 1. razreda so stale okrog 110 dinarjev dnevno, medtem ko je bila cena za sobe 2. razreda polovico nižja. V slednjih so bile 3 do 4 bolniške postelje. V ceno sta bila vključena popolna oskrba in zdravniško nadzorstvo, za rentgenske preglede, laboratorijske preiskave, zdravila in pranje perila pa je bilo potrebno doplačilo.
V zdravilišču so s takratnimi najnovejšimi metodami zdravili predvsem pljučno tuberkulozo. Uporabljali so tako konservativno kot aktivno kirurško terapijo. Vsakega bolnika so obravnavali individualno po predhodni podrobni klinični ter rentgenološki preiskavi. Poleg bolnikov s tuberkulozo so prav tako sprejemali bolnike z bronhialno astmo, s kroničnim pljučnim katarom ter z drugimi pljučnimi boleznimi. V 10 letih od ustanovitve se je v sanatoriju zdravilo 1895 oseb, med katerimi je bilo 1500 Rusov iz različnih predelov Rusije, 388 Jugoslovanov ter 7 tujih bolnikov. Popolnoma jih je ozdravelo 841, nekaterim se je stanje izboljšalo, nekatere so premestili v druge ustanove, 79 bolnikov pa je umrlo. Do konca delovanja zdravilišča leta 1941 se je v njem zdravilo čez 3000 oseb. Vodjo sanatorija, dr. Boleslava Okolo-Kulaka, so odlikovali z redom sv. Save III. stopnje. Vurberški sanatorij je tako bil v obdobju med obema vojnama ena najboljših humanitarnih ustanov v Jugoslaviji.
O življenju v Vurberku in delovanju sanatorija je v oddaji Pričevalci spregovorila Evgenija Kegel Korošec, rojena leta 1931 kot hči oskrbnika vseh Herbersteinovih posesti na Spodnjem Štajerskem, med drugim tudi gradu Vurberk.