Školova ulica se od leta 1993 imenuje po frančiškanu, misijonarju, pisatelju in slikarju Otonu Školi. Novo mesto je sicer že leta 1892 dobilo Školovo ulico, ki pa je bila po l. 1945 opuščena oz. vključena v ulico Mej vrti. Potek nove Školove ulice: zadnji levi odcep novoimenovane Smrečnikove ulice pred potokom Težka voda. Obsega 8 hišnih številk.
Rojen je bil 4. novembra 1805 v Novem mestu kot eden izmed dvanajstih otrok priseljenca Josepha Skole, Čeha z Moravske, po poklicu krojača, ter Novomeščanke Frančiške Skola, roj. Frelih. Pri krstu je dobil imeni Karel Nikolaj. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, nato pa vstopil v frančiškanski red v Nazarjah in dobil ime Oton. Po končanem študiju bogoslovja v Ljubljani je služboval v samostanih v Nazarjah in na Trsatu. A že v mladosti si je želel postati misijonar. Na pobudo znamenitega misijonarja Friderika Barage je l. 1841 odpotoval v Severno Ameriko, kjer je misijonaril med Indijanci. Zgradil jim je več cerkva, se naučil indijanskega jezika ter l. 1850 sestavil izviren francosko-indijanski slovar, ki je ostal v rokopisu. Od hudih naporov je zbolel in se leta 1858 vrnil v Evropo, najprej v Assisi v Italiji, kjer je bil spovednik. V tem času je napisal spomine na misijone v latinskem jeziku, ki so bili kasneje prevedeni v angleščino in objavljeni v Ameriki (1936). Nato je bil nastanjen v Kostanjevico pri Gorici in ponovno v Nazarje. Njegova končna postaja je bil Trsat na Hrvaškem, kjer je 24. aprila 1879 umrl.
P. Oton Škola je iz daljne dežele pisal svojim domačim pisma, v katerih je poleg svojega življenja razkrival tudi življenje Indijancev ter lepote tuje pokrajine. Frančiškanski samostan v Novem mestu hrani osem njegovih pisem, vsa ostala so se že izgubila.
Bil pa je, poleg svojega brata Franca Ksaverja, tudi sposoben slikar. Njegove slikarske zapuščine večinoma žal ni več, med ohranjenimi je akvarel panorame Novega mesta iz leta 1836, ki ga hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Občudujoč lepoto rodnega mesta je na rob slike zapisal: »Nič ni prijetnejšega kot pogled na bleščečo pokrajino v njeni jasni, lepi in prelestni podobi.«