Slovenski politik, gospodarstvenik in poznejši ljubljanski župan Ivan Hribar je o druženju z Josipom Jurčičem takole zapisal:
»Še iz Prage sem dopisoval večkrat Slovenskemu narodu. Ko sem v Ljubljano prišel, stopil sem zatorej z uredništvom Naroda takoj v zvezo, pošiljajoč mu semtertje kako notico. Ob tej priliki sem se seznanil z njega urednikom Josipom Jurčičem, katerega preje poznal nisem. Jurčič je imel bolj odbijajoče, ko privlačno obnašanje. Zato sva izpočetka občevala malo; a čim večkrat sva prišla v dotiko, tem bližja sva si postajala. Spoznal sem namreč, da se pod mrzlo vnanjostjo Jurčičevo skriva blaga duša. Začela sva semtertje hoditi skupaj na izprehode, pa tudi v Čitalnični restavraciji sva se večkrat shajala.«
O narodnih vprašanjih in slovanstvu
»Ob neki priliki, ko sva sedela pri kozarcu vina, pravi mi Jurčič: ‘Veste, jaz Slavijo priporočam zato, ker daje Narodni tiskarni vse tiskat; drugače bi je ne.’ Odgovoril sem mu na to, ne da bi bil pri tem kaj posebnega mislil: ‘Jaz pa sem se Narodni tiskarni namenil nakloniti vsa tiskarska dela zato, ker je narodna.’ Izgovorivši to, opazim takoj, da se je Jurčič čutil zadetega, kajti zarudel je v lice in zamahnil z desno roko po zraku. Čez nekaj časa izpregovori: ‘Prav imate! Sram me je, da jaz nasproti Slaviji nisem zavzemal istega stališča. Če ne boste hudi, ponujam vam bratovščino.’ In trčila sva, od tega časa pa postala nekako nerazdružljiva. Jurčič je prihajal često k meni na dom, kjer je presedel včasih po cele ure. Zlasti mu je všeč bilo zakuhano sadje, s katerim smo mu navadno postregli. Še potem, ko je bil v svojem stanovanju Na stolbi ležal na smrtni postelji, je bil vedno vesel, kadar smo mu tacega sadja poslali, dasiravno ga proti konci že veliko uživati ni mogel. Občevanje z Jurčičem je bilo jako prijetno in prav prisrčno. Ta način občevanja mu je pa tudi največ pripomogel da si je vedel med svojimi prijatelji pridobivati sotrudnikov za Slovenski narod. Kadar je bil v zadregi za kak članek, naročil je enemu ali drugemu, naj mu ga spiše, in le redko mu je kdo to prijaznost odrekel. Tiste čase pisal sem zato tudi jaz prav veliko člankov za Slovenski narod ter mu pošiljal tudi vedno kratke vesti.«
»Ker govorim o Jurčiču, pripomniti mi je, da se je okoli njega rado zbiralo precejšnje število mladih rodoljubov in pisateljev. Njegova beseda je bila uvaževana in spoštovana; nikdo se mu ni drznil ugovarjati. Ob neki taki priliki sedela nas je večja družba in nekateri smo bili prav glasni, trdeč, da avstrijski Slovani od Rusije nimamo prav nobene koristi, češ da bi Rusija, če bi hotela, lahko kaj storila za nas, da bi nas tukaj ne gnetli tako. Jurčič nas je poslušal, – potem pa je presekal te pogovore s temile ob lahnem nasmevu na ustnicah izpregovorjenimi besedami: ‘Kaj pa vi veste! Največja zasluga Rusije za avstrijsko slovanstvo je, da sploh eksistira!’ Vsak pri sebi si je menda mislil, da ima Jurčič prav.«
Hribar in Jurčič o slovenskem knjigotrštvu
»Z Jurčičem sva se večkrat pogovarjala kako obžalovanja vredno je, da nimamo Slovenci še svojega knjigotrštva. Opažala sva koliko nemških knjig razpeča med nami knjigarna Kleinmayr & Bamberg in dejala, sva si, da bi dobro organizovana slovenska knjigarna mogla silno veliko storiti za razpečavo slovenskih knjig in s tem za razvoj slovenskega slovstva. Pripovedoval sem Jurčiču kako spretno se v Pragi s kolportažo po hišah širijo češke knjige in on je mislil, da bi se nekaj podobnega dalo uvesti tudi pri nas. Ti pogovori so leta 1879. storili, da sva sklenila ustanoviti slovensko knjigarno ter vložila prošnjo za koncesijo. Koj na to peljal sem se jaz na Dunaj in sem si pri Braumüllerju na Grabnu izprosil dovoljenja, da proučim njegovo poslovanje. Drage volje mi je bilo to dovoljeno in osebje Braumüllerjeve knjigarne mi je dva dni razkazovalo in razlagalo vse potankosti ondotnega velikega obrata. Proti koncesiji so nastopili ljubljanski knjigarji. Ko je potem še Jurčič zbolel, nisva rešitve poganjala in stvar je zaspala.«
Odlomki iz:
Hribar, I. (1928): Moji spomini. 1. del: od 1853. do 1910. leta, str. 81-84.
