Partizani na Kozjanskem so po hudih udarcih avgusta 1942 in februarja 1943 bili tako rekoč odrezani od ostalih žarišč narodnoosvobodilnega boja, zato so leta tedaj izvajali manjše akcije (Kregar, 2009: 109) kot je bil npr. 6. 11. 1943 napad na orožniško patruljo na Pavlovi gori in 13. decembra v Sv. Petru pod Sv. gorami (Teropšič, 1993: 30) ter počasi utrjevali svoje vrste.
Do decembra 1943 so se partizani na Kozjanskem precej okrepili in se povezovali tudi z zagorskimi partizani. 16. decembra tega leta je bil ustanovljen Kozjanski bataljon.
V okviru sodelovanja slovenskih in hrvaških partizanskih enot so sklenili, da bo bataljon hrvaških partizanov za nekaj časa prišel na Kozjansko. Tako so se dogovorili tudi za skupen napadna sovražnikovo postojanko v Sv. Petru po Sv. gorami. Napad se naj bi začel (tako Teropšič 1993: 31) že v noči na 20. december opolnoči. Kozjanski partizani so bili nameščeni v dveh hramih na Špičku, vendar je okupator odkril namestitve obeh slovenskih čet. Partizani so prednost dali načrtovani akciji in so predčasno odrinili v smeri Osredka proti Svetim goram proti Bistrici ob Sotli in pričeli z napadom. Okrepitve iz Hrvaške so se tedaj šele prebijale čez leseni most na Sotli nedaleč od Kumrovca. Pri tem so zajeli dva graničarja in naprej poslali četo za pomoč pri že odvijajočem se napadu. Kozjanci so presekali telefonske linije in na glavni cesti proti Kozjem in Imenem pripravili zasedi. Napadeni (Černelčeva in Harlanderjeva) stavbi sta bili masivni in utrjeni, sovražniki pa so se branili z ročnimi bombami, medtem ko partizani niso imeli razstreliva in minometov (Teropšič, 2012: 216). Janko Skvarča – Modras, Milan Akič – Matevž in še dva hrvaška partizana so vskočili v sovražnikovo postojanko in jo poskušali zažgati od znotraj, kar jim ni uspelo. Napad je trajal do jutranjih ur, ko so se partizani, zagorski in kozjanski bataljon, pričeli umikati proti Sv. goram, saj ni bilo več možnosti za uspešen napad.
Med umikom je Modras še enkrat želel prodreti v notranjost postojank. Pri tem so ga okupatorji opazili in nanj vrgli ročno bombo. Kot je zapisal dr. Tomaž Teropšič, je bomba zadela v kamnito ograjo, odlomljen del slednje je Modrasa zadel v glavo in ga usmrtil (2012: 217).
Napad na sovražnikovo postojanko v Sv. Petru pod Sv. gorami velja za do tedaj največjo organizirano partizansko akcijo na območju Kozjanskega.