1) »Ob svojem drugem obisku v domovini leta 1964, ki je bil žal zadnji, mu je bilo tako težko, da je rekel, naj ga nihče ne spremlja na železniško postajo. Tega se pa niso držali člani Slovenskega okteta. Na ljubljanski železniški postaji so se naskrivaj prikradli pod njegovo okence in zapeli: »Kje je moj mili dom« in pesem »Gor čez izaro«. Šublju so se oči orosile, obraz si je zakril z dlanmi in vlak je potegnil. Tako se je Šubelj zadnjikrat poslovil od domovine. Že prihodnje leto, 9. junija 1965, je v Clevelandu umrl. /…/ Prav je, da bo odslej naš slovenski slavček dveh celin Anton Šubelj imel na rojstni hiši tu na Rodici spominsko ploščo s svojo podobo. Lepo je tudi, da se v domačem kraju ena ulica imenuje po njem Šubljeva ulica.«(Stane Stražar: Anton Šubelj – Slavček dveh celin, Slamnik, 17. 9. 1993, št. 8–9, letnik 31, str. 12.)
2)
»7. februarja (opomba: leta 1965) so mi tukaj priredili slavnostni banket v veliki dvorani Slovenskega doma. Banket je bil že en teden naprej popolnoma razprodan. Bilo je ogromno ljudi in to je bilo veliko priznanje za mene. Ob tej priliki so mi podarili oljnato sliko v barvah moje pokojne mame, ki jo je naslikal po fotografiji neki tukajšnji umetnik in je zelo lepa. Udeležila sta se banketa tudi dva jugoslovanska konzula in telegramov je prišlo veliko, dva tudi iz Ljubljane. Tudi precej denarja so mi poklonili. Rekli so, da so to zato napravili, da bom kaj imel od tega, dokler sem še živ, ne pa po smrti. Kaj takega nisem pričakoval. Bila je to velikanska čast zame.«
(Anton Šubelj v pismu Toni Šubelj, Cleveland, 27. 3. 1965.)
3)
»Anton Šubelj je bil široko razgledan, umirjen in ljudomil umetnik in rodoljub. S svojo osebnostjo je združeval ne samo obširno umetniško delo vse naselbine, ampak je prispeval tudi k splošni slogi slovenske in jugoslovanske kulturne skupnosti v ZDA. Čeprav se s politiko ni ukvarjal, je vendar pošteno priznaval resničnost nove Jugoslavije in jo tako, kot jo je spoznaval, razodeval tudi drugim. Lani je še poln zdravja in načrtov pripeljal veliko skupino naših rojakov iz Amerike na obisk v Jugoslavijo. Mladostno razigran se je veselil ponovnega srečanja z domačijo in z novo voljo pripravljal za prihodnje leto vrsto kulturnih prireditev v Ameriki, predvsem ponoven obisk Slovenskega okteta v Clevelandu in hkrati gostovanje clevelandske Glasbene matice v Jugoslaviji. Ko so ameriški Slovenci letos februarja v Clevelandu še posebno slovesno počastili 25-letnico njegovega umetniškega delovanja, nihče ni slutil, da so se mu s tem poslednjič oddolžili.«
(Bogdan Pogačnik: V Clevelandu je umrl Anton Šubelj, Delo, 11. 6. 1965, str. 2. )
4)
»Na slovesnosti, ki je bila včeraj na Rodici v čast pokojnemu dirigentu in pevcu Tonetu Šublju, je pevski zbor Glasbene matice množici domačinov zapel zelo občuteno »Vigred se povrne«, »Srce je žalostno« in še nekaj drugih pesmi. Tako so se slovenski pevci iz Amerike poklonili spominu svojega zborovodje, ki je nastopil s tem zborom na 17 koncertih, 17 opernih prireditvah, 2 operetah in še na drugih koncertih, kot je dejal predstavnik Glasbene matice, ko je govoril o delu pokojnega Toneta Šublja. Vsakoletne prireditve Glasbene matice so velik kulturni dogodek v Clevelandu, ne samo za naše izseljence, temveč tudi za ameriške ljubitelje lepe pesmi in izbrane glasbe.«
(Stane Lenardič: Zapeli so na Rodici, Zbor Glasbene matice iz Clevelanda je počastil spomin na svojega zborovodjo, Delo, 10. 6. 1966, str. 5.)
