“Kot otrok se spominjam, da smo hodili na »ringišpil«, kjer je sedaj Kemometal. Čevlje smo kupovali v Solkanu. Mama me je večkrat peljala sabo v Gorico (Italijo) in mi rekla, da bom mogla sesat »črno babo«, da me bo podojila. »Črne babe« nisem videla, sem pa mami pomagala pri prodaji živil na pokriti tržnici v Gorici (meso, jajca). Živila smo seveda prešvercali.”
“Prav v Novo Gorico sem se preselila leta 1975, ko so zgradili Argonavte. Preselila sem se v Vrtno ulico, ki že od takrat, ko so jo zgradili, leta 1959, nima javne razsvetljave. Na začetku je bilo mišljeno, da bodo hiše na obeh straneh, vendar so potem naredili garaže. Prva leta je zelenjava rastla kot nora v naši ulici. Tudi rože so rasle. No, včasih so bile tudi hude zime, da so popokale cevi. Meni je bil všeč Park hotel, konec tedna je bila lepa glasba in ples ob sobotah. Bilo je veliko druženja. V trgovino smo hodili kjer je Borovo na Erjavčevi ulici ali na Delpinovo. V Novi Gorici je bila frizerka najprej v frnaži (kjer je zdaj krajevna skupnost), potem je bila na Delpinovi, ostale frizerke so bile v Solkanu. Delpinova je na začetku dišala po piškotih, ki so jih dajali na kilogram. Ker je tako lepo dišalo, so ji rekli kar Raštel. Ko so odprli Trgovsko hišo, je bilo noter vse zelo urejeno – spodaj bela tehnika, v sredini tekstil, bil je bar s kavo in torticami in en prostor samo za kozmetiko.”
