Pri Čempuhovih (Stržinar) so jeseni zase in tudi za druge mleli sadje. Veliko kmetov je pripeljalo sadje na vozovih. Stali so v vrsti na ulici in čakali, da zmeljejo jabolka in stisnejo mošt iz njih. Mleto sadje je padalo v velik, črn, dobro zatesnjen zaboj. Nato so ga z lopato preložili v prešo in stisnili v mošt. Tam je bil tudi lonček, ki smo ga otroci lahko podstavili pod prešo in se po mili volji napili dobrega bio soka.
Kadar pa črni zaboj ni bil v uporabi, se je spremenil v naš splav. Če potok ni bil preveč deroč, smo trije ali štirje otroci lahko stali v zaboju in pluli po potoku navzdol. Nazaj pa smo se porivali s preklami. Pod skalami v potoku smo lovili kapeljne – za mačke, »ta veliki« ribiči pa so v tolmunu pod zapornico na trnke ujeli tudi večje ribe. Na okljuku potoka ob Tršarjevem kozolcu smo opazovali vidre, ki so izpod rastja švigale po vodi in spretno lovile ribe.
Ob Hribskem potoku so bili na več mestih urejeni dostopi do vode, ponekod stopnice, kjer so gospodinje prale perilo. Na lesenih perilnikih so ga drgnile z milom, ga tolkle, izpirale in ožemale.