Braslovški trg velja za enega najlepših v Savinjski dolini.
Braslovče
V Braslovčah, ki ležijo pol ure stran od železniške postaje na Polzeli, zraven širokega vratnega oboka, ki omogoča dostop do kovačije, stoji čedna pritlična hiša, k vratom katere vodi nekaj stopnic. Pred hišo vidiš celo vrsto oleandrov in okrasnega grmičevja v cvetličnih loncih, ta način olepševanja pročelij so začeli postopoma posnemati tudi drugi prebivalci Braslovč, tako da danes ta trg velja za enega najlepših v vsej Savinjski dolini. /…/
Korita s cvetočimi rožami na okenskih policah, rastline v cvetličnih lončkih pred hišami, vrt pred šolo in slikovito staro obzidje okrog cerkve s čebulastim zvonikom delujejo svečano, vse to daje kraju praznično podobo. /…/
Domačije so kazale že večje blagostanje kot v hribovski pokrajini okrog Celja, skednji in hlevi so bili prostornejši, glavno poslopje pa je bilo pogosteje enonadstropno in ni bilo sestavljeno le iz dveh prostorov, kot je to veljalo za večino kmečkih hišic.
Kot vedno sva s Theo tudi tokrat poromali k ruševinam Žovneka, matičnega gradu grofov Celjskih, in na poti počivali v jelovem gozdu. Vso okolico je preveval mir, krave so se pasle, kmetje so delali na poljih, vendar brez ihte. Po kolenih so se pomikali naprej, pleli z rokami, z neutrudno potrpežljivostjo pulili strnišče iz zemlje, opoldne počivali v senci drevesa in jedli najbolj preproste stvari iz slamnatega cekarja, ki so jim ga prinesli na polje. Ob tem so pili mošt ali vino, nato pa so delavci za nekaj časa zaspali in okrog treh nadaljevali s svojim dnevnim opravilom.
Lepa Minka
Kmetija v spodnji Savinjski dolini
Veselo rumeno brezovo listje v nasprotju z belimi debli, krvavo rdeče divje hruške, svetlo rjavi hrasti, temno zlate bukve in na vseh travnikih čudovita mehka bledo vijolična jesenskih podleskov. S sadnih dreves so se kotalila še zadnja rdeča jabolka, na trti tik pred hišo je visela modro črna izabela in v zatrepih skednjev so se rdeče zlato svetlikali zreli koruzni storži. Med skednjem in hišo so se grmadile velikanske buče.
Kmetija
Grad Žovnek
Nenavadno je, da so si Savinjski ali pozneje Žovneški to svojo utrdbo zgradili tako daleč od vseh cest na zelo zmerni višini, na robu pogorja, da, skoraj že v soteski. Tukaj bi človek veliko prej pričakoval kak samostan, saj se zdi, da bi bil kraj primernejši za kako kartuzijo kot za viteški grad. Vendar je mogoče, da so se Žovneški tukaj naselili zato, da bi jih mogočni sovražniki težje opazili ali pa prišli do njih.
Grad Žovnek
Grajske ruševine na vrhu hriba, četudi tako velikega zgodovinskega pomena za to deželo, kljub temu iz dneva v dan vse bolj izginjajo. Okrogli stolp razpada, porazdelitev notranjih prostorov je postala nerazpoznavna in prek stopnic, po katerih je korakal Friderik Žovneški, ko je postal grof Celjski, se zdaj ob soparnih poletnih dneh plazijo gadi in druge gomazeče živali.
Alma pred gradom Žovnek
Gora Oljka
Z žal pogorelega stolpa cerkve si imel čudovit razgled na celotno Šaleško in Savinjsko dolino, v sijajnem razgledu pa si lahko užival tudi z ostankov stolpa. Na tleh smo svoje želje zaupali padlim zvonovom in s cerkvenimi ključi veselo udarjali po njih, kajti želja je morala biti »izrečena z železom«.
Gora Oljka
Tovarna majolik Nemški dol:
Goste iz tujine sem rada odpeljala v tovarno majolik[1] v neposredni bližini Liboj v nekdanjem Nemškem dolu,[2] ki mu zdaj poetično pravijo Hudičeva dolina. Čeprav čudovitih del, ki jih je bilo mogoče občudovati za časa stare Avstrije, zdaj ni več mogoče videti, ker izvoz otežujejo visoke carine, najdeš zelo veliko prav čednih vaz, kuhinjskih krožnikov in predvsem krasne majolike z livčkom. Najljubši so mi bili italijanski vzorci in tisti v modri in rumeni barvi. V tovarni si jih lahko kupil bistveno ceneje, tako da se je splačalo, da si se tja ali odpeljal ali odpravil peš in potem kupljeno uro daleč tovoril do najbližje železniške postaje.
Tovarna majolik
Ta tovarna majolik naj bi bila največja v celotnem južnoslovanskem kraljestvu in okrog teh čednih vrčev so se pletle zgodbe iz starih časov. Spodnještajersko vino je najbolje teknilo prav iz takšnih posod, so trdili ljudje, Slovenci pa so tudi radi peli:
Od zunaj lepa pisana,
od znotraj z vincem štrihana,
majolka, majolka …
[1] Do druge svetovne vojne so v Spodnji Savinjski dolini delovale tri tovarne keramike: V Nemškem dolu (Tajčental), Kasazah (Schützova tovarna keramike) in Gotovljah. Po drugi svetovni vojni je na teh temeljih nastala Keramična industrija Liboje – KIL. (Vir: FB Utrip domoznanstva Spodnje Savinjske doline – včeraj, danes, jutri).
[2] Deutschental. Danes: Slovenski Dol.
