V prisotnosti cesarja Franca Jožefa je bil 12. julija 1883 na današnjem Maistrovem trgu, v bližini mesta, kjer danes stoji spomenik generala Maistra, postavljen monumentalni spomenik Wilhelmu von Tegetthoffu. Slovesnost je bila, proti pričakovanjem nemških meščanskih krogov, ki so jo želeli izrabiti za manifestacijo nemštva, kratka in v vojaškem duhu. Odkritje spomenika v cesarjevi navzočnosti je trajalo 15 minut. Postavljen je bil na »Tappainerjevem trgu pred realkinim poslopjem« (Slovenski gospodar, 1881, str. 135).
Prizadevanja za postavitev spomenika Wilhelmu von Tegetthoffu segajo v leto 1871, ko je mariborska deputacija obiskala avstrijskega cesarja in ga prosila za protektorat nad odborom za postavljanje Tegetthoffovega spomenika. Cesar je želji ugodil, zato je bil izdan oklic, s katerim se je začel postopek za postavitev spomenika. V tej akciji se je tedaj združevalo predvsem mariborsko nemštvo, pa tudi Nemci iz Gradca in od drugod. 20-članski pripravljalni odbor v Mariboru je natisnil nekaj tisoč dopisnic v nemškem, angleškem in francoskem jeziku, ki so služile zbiranju denarja za postavitev spomenika. Leta 1872 je finančno ministrstvo privolilo v posebno loterijo za ta namen. Srečke za blagovno tombolo so prodajali na celotnem ozemlju avstrijske polovice monarhije. Največ srečk so prodali v nemških deželah, žrebanje pa so izvedli 28. februarja 1872 v Gradcu, čeprav je bil sedež pripravljalnega odbora v Mariboru.
Spomenik, ki je stal na tedanjem Tappeinerjevem trgu (danes Maistrovem) je bil grajen v duhu tedanjega časa: visok je bil več kot pet metrov in težek 35 ton. Izdelala sta ga kipar Fuss in arhitekt Bücher. Podstavek je bil iz ročno obdelanega granita. Sestavljali sta ga dve bronasti krilati alegorični ženski figuri, ki sta poosebljali zmagi pri Visu (1866) in Helgolandu (1864), na sredi pa je stalo bronasto oprsje (visoko 1,80 m) Wilhelma Tegetthoffa, ki ga je upodabljalo iz obdobja malo pred smrtjo.
Spomenik so leta 1913 na spominski dan bitke pri Visu zavarovali oz. obdali s sidrno ladijsko verigo z njegove admiralske ladje Erzherzog Ferdinand Max, iz bitke pri Visu.
Ob prevratu 1918/1919 je bil spomenik deloma poškodovan. Spomin na imenitnega pomorščaka so si konec 19. in v začetku 20. stoletja nekako prisvojili nemškonacionalni krogi, ki so se šteli za legitimne naslednike patriotične in liberalne miselnosti, ki ji je pripadal Tegetthoff. Tako je bilo po letu 1918 v Mariboru nezaželeno vse, kar je bilo povezano z njim. Iz javnega prostora je izginil njegov kip, ki so ga pospravili v mestni muzej. Podobno usodo je imela soha v Puli, ki so jo po prvi svetovni vojni preselili v Gradec.
Leta 1922 je Tabor poročal o prizadevanjih dr. Pavla Turnerja, da bi spomenik Tegetthoffu postavili nazaj na mesto v parku pred okrajnim glavarstvom. V Taboru so izrazili nestrinjanje s temi prizadevanji z razlago, da je bil Tegetthoff »avstrijski vojskovodja, vojskovodja one države in vladarske hiše, ki je imela za nas le bič in ki je iz našega lepega Maribora in okolice napravila, oziroma vsaj hotela napraviti nemško kolonijo« (Tabor, 5. avgust 1922, str. 3).
Več o prizadevanjih za vrnitev spomenika v javni prostor: http://www.tegetthoff.si/?page=3&pnum=1
Viri:
Tegetthofov spominek. (22. februar 1873). Slovenski narod, 6 (44), str. 3.
Žitko S. (1996). Po sledeh časa: spomeniki v Sloveniji 1800-1914 (str. 112-113). Ljubljana: Debora.
Admiralu Tegetthoffu (28. april 1881). Slovenski narod, 14 (95), str. 4.
Tegetthoff (9. april 1871). Marburger Zeitung 10 (43), str. 2b, c.
Denkmal für Tegetthoff (14. april 1871). Marburger Zeitung 10 (45), str. 2a, b.
Tegetthoff Denkmal (28. junij 1872). Marburger Zeitung 11 (77), str. 3a.
Tegetthoff Denkmal in Maribor (19. februar 1872). Marburger Zeitung 12 (22), str. 3b.
Für’s Tegetthoff-Denkmal (26. februar 1872). Marburger Zeitung 12 (25), str. 1a, b.
Tegetthoff denkmal (19. december 1875). Marburger Zeitung 14 (152), str. 3a.
Stadtverschönerung Verein (27. april 1881). Marburger Zeitung 20 (50), str. 3b.
Štruc J. (19. november 1992). Spomenik, ki ločuje Mariborčane. Slovenec, 76 (268), str. 14.