V 60. in 70. letih 20. stoletja so prostore Partizana uporabljali loški gimnazijci in študenti tudi za prirejanje plesov in brucovanj. Marija Bratuž se spominja brucovanj v Partizanu v 70. letih 20. stoletja.
Marija Bratuž se spominja:
“Škofjeloški študentje smo v jesenskem času tradicionalno pripravljali brucovanje. V ta namen so priprave potekale na več ravneh:
- razdelitev funkcij – strežba, nabava, pripravljalci dvorane, prodaja vstopnic, programski odbor
- priprava programa
- zbiranje dobitkov za srečelov
- priprava šankov, miz in stolov
- dekoracija – okrasitev dvorane
- nabava hrane in pijače
- licitacija torte
- čiščenje dvorane po končanem brucovanju, ki je zajemalo ročno čiščenje tal in ročno mazanje tal s kremo za parket. Ponavadi je trajalo dva dni!
- Zaključek pri Homanu s kremšnito.
Na brucovanjih od leta 1976 do približno 1980 je za glasbo poskrbel ansambel Prizma s primorskega konca. Brucovanja so bila dobro obiskana, prišli so tudi starejši občani, ne samo študenti. Tradicionalno se je vseh brucovanj udeleževala Akica − znana fotografinja z Mestnega trga in večkrat zlicitirala pripravljeno torto.
Program so pripravljale »stare bajte«, najstarejši študenti, pa tudi kakšen faliran študent je bil vmes. Bruci so se na dan brucovanja zbrali v gostišču »Pr’ mehkih curah« – to je bil bife za upokojence v Šolski ulici, kjer je danes frizerski salon. Najprej so jih popisali, nato pa so jih zvezane med seboj postrojili v kolono. Gnali so jih po Šolski ulici, čez avtobusno postajo, po »štengah« in nato na Plac in v TVD Partizan, kjer so jih pričakali obiskovalci. Med potjo jih je ozmerjal bruc major in jim zadal tudi kakšen udarec s palico, če niso bili poslušni. Ozmerjal jih je z zelenjavo, lenuhi itd. Praviloma so ob prihodu v dvorano morali poklekniti in se pokoriti vsem navodilom in ukazom »starih bajt«, ki so imele na čez vodenje programa. Na ukaz so morali odgovarjati na vprašanja in biti poslušni. Na koncu programa so bili vsi sprejeti med študente in začelo se je rajanje z glasbo.
Vmes so licitirali torto in prodajali srečke za srečelov. Artikle za srečelov smo »nažicali« po tovarnah in pri obrtnikih v Škofji Loki in okolici. Denar, ki smo ga zaslužili na brucovanju, smo uporabili za različne športne aktivnosti in izlete.”
