Dobrih 43 let je imelo mesto Piran letni kino. Poletne kinopredstave pod vedrim nebom so se odvijale vsak dan. Danes »Letni kino – Cinema estivo« živi le še v spominih nekdanjih prebivalcev, pisni dokumenti o njegovem obstoju pa so spravljeni v arhivskih depojih. V tem prispevku ga predstavljamo na podlagi ustnih virov, spominov Pirančanov in s spominskim zapisom ter fotografijami Roberta D’ Ansa, ki je bil tako kot njegovi starši s kinom v Piranu tudi poklicno povezan.
Piranski letni kino je deloval na edinstveni lokaciji poleg morja in mejil na plažo Riviera. Prvi zidak je bil postavljen leta 1949. Namenjen je bil zabavi takratnega delovnega ljudstva in redkim turistom, ki so takrat prihajali v te kraje. Arhitektonsko ni bil nič posebnega, pač v stilu takratnega časa. Premogel je okoli 300 sedežev v obliki trdih klopi iz železa in lesa. Na desni ga je obdajal visok zid, ki pa ni bil dovolj visok, zato so na njem postavljali dodatno zaveso, da je zaščitila filmsko platno pred svetlobo s ceste. Na levi strani pa ga je od morja ločevala le železna ograja. Pred zvoki iz okolice ni bil zaščiten, kar je včasih rahlo kvarilo predstave. Na drugi strani ceste je bilo podjetje Istrametal in slišati je bilo ropot dela na njegovih stiskalnicah. Druga izmena zaposlenih v Istrametalu je končala z delom ob 22. uri, ko je bila filmska predstava že v teku.Vsega smo bili navajeni, mi, zvesti gledalci, med katerimi sem bil tudi jaz, saj sta bila oba moja starša tam zaposlena dolga leta. Moj pokojni oče Avgust kot kinooperater, moja tudi že pokojna mama Cvetka pa kot blagajničarka. Moji spomini na letni kino segajo v najbolj nežna otroška leta, ko sem tam obiskoval starše. Seveda sem se nagledal tudi filmov – veliko jih imam v spominu!
Lokacija kina je iznajdljivim omogočala ogled filmov tudi brez vstopnine, bodisi, da si ga gledal iz barke na morju ali pa z levega griča Mogorona od koder se je z ozke steze dobro videlo na filmsko platno. To je bila posebna zabava za takratno mladež. Ne glede na to pa so bili sedeži kina v zlati dobi njegovega delovanja vedno dobro zasedeni. Prva leta je bilo platno bel zid, filme so namreč projecirali kar nanj. Kasneje, ko je zavladal format CINEMASCOPE, pa so zgradili še velik okvir, na katerem je bilo napeto filmsko platno. Pred začetkom vsake sezone je bilo treba plezati do vrha zidu in napenjati platno, kar je bilo nujno a tudi zelo nevarno delo.
Letni kino je imel mnoge prednosti pred zaprtim. Tam si imel svoboščine, ki jih v dvorani ni bilo, lahko si npr. mirno jedel, predvsem pa si lahko kadil. Bil je to družaben kraj, kjer se je spletlo in utrdilo veliko simpatij, kjer je marsikdo preživel zelo prijetne urice. Na platnu se je odvijala zgodba, na nebu so svetile zvezde, včasih pa se je v daljavi tudi zabliskalo. Takrat si si zaželel, da bi vreme vzdržalo do konca filma. Se je pa tudi ulilo, včasih tik pred koncem filma, in gledalci smo tekli domov, na različne konce Pirana. Kasneje so ob takih primerih omogočili ogled filma do konca v zaprti kinodvorani, to je v Tartinijevem gledališču.
Tako se je naš ljubi kino staral skupaj z nami. Kar nekaj rodov je odraslo skupaj z njim. Bil je stalnica brezskrbnih poletij in šolskih počitnic. Doživel je tudi, da ga je zabeležila filmska kamera : v filmu Poletje v školjki Tuga Štiglica je tudi prizor, ko glavna junaka gledata v našem letnem film Modra laguna z Brooke Shields in Cristopherjem Atkinsom v glavni vlogi.
V osemdesetih letih prejšnega stoletja je začel svoj pohod video, posledično je bila to obsodba za kino. Gledalcev je bilo vedno manj. Mnogi so raje gledali filme v udobju svojega doma in brez vstopnine, vendar pa tudi brez družbe, s katero si se lahko od srca nasmejal. Televizijski ekran je slaba zamenjava za mogočni filmski zaslon. Toda napredka se ne da ustaviti.Tako je tudi naš mali Bijoux (biserček, tudi naslov filmske zgodbe o malem kinu, v kateri je igral Peter Sellers) dočakal svoj zadnji film. Buldožerji so ga avgusta leta 1991 zravnali z zemljo, skoraj istočasno, ko je umrla tudi naša nekdanja država, ki ga je ustvarila. Prepustil je prostor nekaj parkirnim mestom.
Klasičen konec vseh kinematografov: ali zgorijo ali pa jih porušijo … V našem spominu pa bo ostal še dolgo!
Roberto D’Ans, ena od mnogih njegovih prič, aprila 2014