V desetih letih po I. svetovni vojni se je na ozemlju današnje Slovenije rodilo okoli 400.000 otrok. Skoraj vsak deseti izmed njih je umrl bolj ali manj nasilne smrti, preden je dopolnil sedemindvajset let. Vsak tretji je, hotel ali ne, služil v eni izmed vojska na domačem ali na tujih bojiščih. Večina je živela v senci vojne še leta po osvoboditvi, nekateri do konca življenja. Eno izmed njihovih zgodb je zapisala Poldika Damjan (1922-2003).
To vsebino sem oddala 1993 leta …
… in letos 1997 v januarju smo bili povabljeni na predstavitev knjige v Mariboru v dvorani (mali) Uniona.
Svojo življenjsko pripoved je Poldika Damjan zapisala po usmeritvah raziskovalke etnologinje dr. Marije Makarovič, ki je zbirala zgodbe ljudi preprostih ljudi iz »podeželskega okolja«. Poldikina pripoved je bila objavljena v prvi knjigi, ki je izšla leta 1996 pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. V uvodu knjige z naslovom »Vsi moji spomini – življenjske pripovedi s Štajerskega« je urednica zapisala: «V biografskih priročnikih so navedena imena ljudi, ki so s svojo dejavnostjo tako ali drugače vplivali na druge ljudi, človeško kulturo in zgodovino. V primerjavi z njimi je morda tovrstni vpliv navadnih ljudi zanemarljivo majhen. Ob njihovih življenjskih zgodbah pa znova in znova spoznavamo, kako vsaka pripada samo enemu, enkratnemu in osebnostno neponovljivemu človeku in kako je vsaka svet zase in vsaka neizmerna v svojem duhovnem bogastvu«.
Devet pripovedovalcev, rojenih med leti 1910 in 1930, v knjigi obuja spomine na otroška leta, mladost, življenjske sopotnike, otroke ter opisuje svoj odnos do sedanjosti, dela, prostega časa, narave in sprememb. Rajmund, Elizabeta, Marija, Poldika, Jožef, Frančiška, Anica, Alojzija ter Nada so imeli različne usode in prepričanja, a so imeli tudi veliko skupnega. Njihovi majhni otroški spomini na igranje z bratci in sestricami so preglašeni z izkušnjami vojne, izgube partnerjev in otrok, občutki lakote in doživetji nasilja, neskončnega garanja ter čakanja na vrnitve najbližjih. Kljub temu se zdijo vsi pripovedovalci na starost močni, spravljeni in si rahlo otožni brez velike jeze še želijo živeti.
Poldika Damjan je bila preprosta ženska, ki je bila večino svojega časa »samo« gospodinja in mama. A je za njo ostalo toliko sledi, da je bilo mogoče v veliki meri rekonstruirati potek njenega življenja in izginotje njene mame. V nadaljevanju je predstavljen del njenih spominov točno tako, kot jih je zapisala. Uvodni stavki in opisi slik pa so kratek povzetek večmesečnega raziskovanja arhivov, pogovorov s sorodniki in drugimi, ki so Poldiko osebno poznali ali srečali.
