Stožice so po nastanku vaško naselje, ki leži na Ljubljanskem polju. Imajo prvotno kmečko jedro vstran od državne ceste nad savsko teraso. Do druge svetovne vojne so bili prebivalci večinoma kmetovalci, železniški in tovarniški delavci ter drugi uslužbenci. Precej je bilo tudi obrtnikov in trgovcev. Živila, zlasti mleko in jajca, so dnevno dovažali v Ljubljano. Ostali del vasi s predmestnim značajem je bil leta 1935 priključen Veliki Ljubljani (79 hiš, 628 prebivalcev).
V zgornjem delu Stožic, bliže mestu Ljubljani, je bilo pred drugo svetovno vojno sedem kmetij in velika Buzzolinijeva hiša, zgrajena leta 1906. Sprva je bila znana kot tovarna salame, pozneje pa sta v njej delovali še konfekcijska delavnica in tovarna gorčice. Ogromna zgradba je vztrajala vse do konca leta 1981, ko so jo porušili zaradi gradnje nove obvozne ceste. Po koncu druge svetovne vojne je v njej domovalo družbeno središče vseh prebivalcev Ljubljanskega Posavja. Spodnji del Stožic pod ježo pa je bil in je še prava kmečka vas z velikimi in srednjimi grunti.
V vasi so izkopali temelje rimske naselbine in številne rimske predmete, kot na primer ostanke rimske opeke in antičnih rimskih grobov nasproti Urbančkove domačije (zraven severne obvoznice). Podružnična cerkev sv. Jurija je bila zgrajena v 2. polovici 15. stoletja v dobi turških napadov. Stara cerkev kaže v svojem slogu prehod gotike v renesanso. Tudi ob nekdanjem štirikotnem obzidju stoženskega pokopališča so arheologi že leta 1897 našli ostanke starorimske naselbine, zlat rimski denar, staroveške sekire oziroma kladiva, ostanke rimskega ročnega mlina, grobov in rimsko opeko. Leta 1787 so premestili v Stožice pokopališče od župne cerkve na Ježici.
Nastanek župnije Stožice
Stoženska cerkev je bila prvič omenjena kot podružnica ježenske župnije leta 1856.
Leta 1976 je majhna podružnična cerkev ježenske župnije postala središče na novo ustanovljene župnije Svetega Jurija v Stožicah. Nadškof dr. Jožef Pogačnik, ki je župnijo ustanovil 1. januarja 1976, je za prvega župnika imenoval profesorja Tomaža Nagodeta, kaplana v župniji Svetega Kancijana in tovarišev na Ježici.
Stoženski župljani so bili za svojo samostojno župnijo iskreno hvaležni, zato so v želji, da bi župnija resnično živela, 9. januarja 1980 ustanovili župnijsko pastoralni svet, pred božičem, 19. decembra istega leta, pa je prvič izšlo župnijsko glasilo, ki se je tedaj imenovalo Naše življenje.
Z gradnjo novega naselja BS 3 na področju stoženske župnije se je kmalu pokazalo potreba po večjih župnijskih prostorih in večji cerkvi, saj se je število ljudi na župnijskem ozemlju povzpelo na 13.000. Tako je bila prva prošnja za novo cerkev na takratno SZDL naslovljena že 3. julija 1980. Po več zavrnitvah lokacij so konec leta 1989 odkupili parcelo na Jerasovem vrtu in februarja 1990 na natečaju izbrali projekt arhitekta akademika Milana Miheliča.
6. julija 1992 je bilo izdano gradbeno dovoljenje in ob Dunajski cesti so začeli z gradnjo nove cerkve. 25. oktobra 1992 je tedanji nadškof, dr. Alojzij Šuštar, blagoslovil temeljni kamen nove cerkve, 15. maja 1994 pa blagoslovil dograjeno novo cerkev, posvečeno Svetemu Duhu, in hkrati posvetil nov daritveni oltar.
Pomemben dogodek za stožensko župnijo je nastopil 18. maja 1996, ko je na njenem ozemlju mašo daroval papež Janez Pavel II. Spomin na ta veliki dogodek je spominska plošča na novi cerkvi, ki jo je 10. novembra 1996 blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Štiri nove zvonove, ki so 18. maja 1996 zvonili pri papeževem obisku na hipodromu in bili nekaj dni zatem prepeljani in nameščeni v zvonik nove cerkve Svetega Duha, je 6. junija 1996 posvetil pomožni škof Alojz Uran.
Stoženske zanimivosti
Etnografska literatura v Stožicah omenja gostilne Pri Urbančku, Pri Jančetu – Ramovžu, gostilno Gusteljna Pečnika in Pod Lipco (pri Novaku), ki še vedno deluje. O teh gostilnah ni veliko poznanega, zapišimo le, da je bila pri Urbančku leta 1938 ustanovljena podružnica delavsko-kulturne zveze Vzajemnost in da je imela gostilna dolgoletno tradicijo. Na zemljišču nekdanje Urbančkove domačije so do leta 1986 zgradili razkošno Smeltovo palačo.
Vinko Škerl v svoji knjigi o stoženskih posebnostih omenja ljudsko ustno izročilo, da je prvotna vas Stožice nastala na produ, tam, kjer se sedaj nahaja hipodrom, prostor za konjske športne prireditve. Zaradi ponavljajočih poplav, ki jih je povzročala narasla Sava, so se kmečka stanovanjska in gospodarska poslopja začela seliti na višje ležeče območje, na kraj, kjer je sedanje jedro stoženske kmečke vasi. Na stoženskem produ onkraj Save je že dolgo tega nastalo divje barakarsko naselje.
Kjer dandanes poteka Pot spominov in tovarištva, je bilo še med drugo svetovno vojno široko nezazidano ljubljansko polje, ki je pripadalo stoženskim kmetom. Preko tega polja so italijanski fašistični okupatorji 12. februarja 1942 spletli in potegnili žično ograjo posejano z minskimi polji okoli okupirane Ljubljane. Takratna žična ograja je stožensko oziroma ljubljansko polje razpolovilo na dvoje in se je vila ob sedanji Hubadovi ulici preko sedanje Dunajske ceste mimo sedanje Petrolove črpalke poleg stavbe Avtomoto zveze Slovenije (AMZS) po polju do Tomačevega preko sedanjih Novih Žal in dalje.
V Mali vasi, ki ima enako lego kakor Stožice, so bile kmetije večinoma razporejene pod savsko teraso (ježo) v tako imenovani spodnji Mali vasi, medtem ko je bila zgornja Mala vas na obeh straneh sedanje Dunajske ceste in ob današnji Ulici prvoborcev. V Mali vasi so prebivalci, kmetje in delavci, zahajali pred drugo svetovno vojno kupovat v znano trafiko pri Zormanovih, špecerijsko trgovino Pri dečvi v lasti Staneta Snoja in trgovino Pri Špornu, tu je delovala pekarna pri Jakinu in gostilna Pri ruskem carju. V vasi je obratovala mehanična delavnica za kolesa Petra Zatlerja in majhna strugarska delavnica Ivana Dobovška, znanega stoženskega akrobata po letu 1930. V Mali vasi je imel poslovalnico še zlatar Stane Kmetič. Lastnik trgovine Pri dečvi Stane Snoj je bil znan tudi po ukvarjanju z jadralnim padalstvom, izumiteljstvom, hipnozo in akrobatiko na žici. S tem športom se je poleg Dobovška in Snoja ukvarjal tudi znani igralec France Presetnik. Bili so tako spretni, da so nastopali v vseh večjih jugoslovanskih mestih. Po okupaciji leta 1941 so vsi trije sodelovali v Osvobodilni fronti ter bili preganjani, zaprti in internirani.
Stoženci, prebivalci Male vasi in Ježenci so bili med obema vojnama in v času druge svetovne vojne precej dejavni v delavskem gibanju – društvih Svoboda in še posebej Vzajemnosti – ter v Osvobodilni fronti. Iz tega časa je potrebno omeniti imena, kot so Franc Bratovš, Miro Glinšek, Anton Mucher, družine Omahen, Rakar, Rodič, Slovenc, Škerl (France in Vinko), Ramovževi, Oražmovi, Severjevi, Snojevi in drugi. Iz Male vasi pa so izhajale zavedne družine Sotlar, Knific, Čebulj, Koman, Cunder, Dovč, če omenimo le najpomembnejše. Po mnogih zavednih Stožičanih in Ježencih so poimenovali okoliške ulice: tu so Omahnova, Ulica bratov Čebuljev, Komanova, Godeževa, Gogalova ulica, Bratovševa in Glinškova ploščad ter Mucherjeva ulica v soseski BS 7, če razkrijemo le nekatere.
Literatura:
– Čerin, M.: Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji. Ljubljana : Občinska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1985.
– Pajsar, B., Židov, N.: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja : 20. stoletje. Občina Ljubljana Bežigrad. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991.
– Škerl, V.: Stoženske posebnosti v sliki in besedi. Ljubljana : [samozal. V. Škerl], 1987.
– Spletni vir: Župnija Ljubljana – Stožice (rkc.si)
