Finančne težave Litostroja so se odražale tudi na osebnih dohodkih zaposlenih. V najbolj kritičnih časih, ko so delavci trpeli zaradi visokih življenjskih stroškov, ki so jih z dohodki komaj dohajali, so svoje nezadovoljstvo izrazili s stavko oziroma t. i. prekinitvijo dela.
Že leta 1968 je več sto delavcev Litostroja zapustilo delovna mesta in odšlo pred poslopje šišenske občinske skupščine, kjer so zahtevali razgovor s predstavniki političnih organizacij, občine in republike. Neposredni povod za ta dogodek je bil obračun osebnih dohodkov, delavci pa so izpostavili tudi širše probleme v podjetju, zlasti pomanjkljivosti v organizaciji proizvodnje, neustrezne odnose med organi samoupravIjanja in vodenja ter administracijo in delavci v direktni proizvodnji, neučinkovito urejanje stanovanjskih vprašanj itd.
Litostrojčani so znova prekinili delo decembra 1987, v jubilejnem letu, ko je Litostroj praznoval štiridesetletnico praznovanja. To je bil čas visoke inflacije, ki ji osebni dohodki v gospodarstvu niso sledili. Litostroj je imel zaradi zadolženosti in nelikvidnosti blokirane žiro račune vseh tozdov, zato ni imel sredstev za repromaterial in plače. Stavka ni bila organizirana, nastala je spontano, delavci so z njo poleg težav z nizkimi dohodki izrazili tudi zaskrbljenost nad slabimi obeti nekdaj uspešne in ugledne tovarne. Velika množica delavcev in uslužbencev Litostroja se je najprej zbrala pred stavbo republiške skupščine, današnjega državnega zbora, in se po neuspešnem posredovanju predstavnikov sindikata in vodstva delovne organizacije preselila v Cankarjev dom, kjer je Francetu Tomšiču uspelo organizirati stavkovni odbor, ki je nato oblikoval stavkovne zahteve.
Tudi marca 1988 so Litostrojevi delavci protestirali s pohodom pred slovensko skupščino – takrat so dosegli reformo sistema nagrajevanj. Slaba finančna situacija je sredi leta 1990 ponovno izzvala nemir in nezadovoljstvo med delavci, prišlo pa je tudi do trenja na sindikalni ravni, ko je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije želela mobilizirati splošno stavko delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), v sindikatu Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije, ki je bil v tovarni ustanovljen junija istega leta, pa so temu nasprotovali.
Neredno izplačevanje plač in razkorak v višini prejemkov med različno kvalificiranimi delavci sta l. 1993 vzbujala nejevoljo zaposlenih, ki so skoraj vsak mesec stavkali v eni od tovarn koncerna. Sindikat SKEI je v takrat opozarjal, da so v Litostroju zaostajali s plačami kar za 40 % odstotkov za panožno kolektivno pogodbo – če je bila novembra 1992 povprečna bruto plača v gospodarstvu 60.000 SIT in v slovenski strojegradnji 49.000 SIT, je znašalo povprečje v Litostroju komaj 47.000 SIT.
Januarja 1994 so delavci Litostroja znova prekinili delo. Stavka je trajala dva tedna – končala se je, ko je podjetje privolilo v povišanje plače in stimulacijo za livarje, ki so v podjetju opravljali najtežja dela.
Leta 1996, ko je bilo v koncernu zaposlenih le še 1350 delavcev, so se finančne težave zaradi pomanjkanja naročil še okrepile. Zaradi zamujanja plač so delavci stavkali februarja in maja pred vladno palačo. Koncern je delavcem leta 1997 dolgoval že 18 milijonov tolarjev iz naslova do 20 % prenizkih plač in drugih pravic. Nastali dolg so sklenili izplačati delavcem v obliki lastniških delnic podjetja, vendar se je postopek precej zavlekel, saj lastninjenje zaradi denacionalizacijskih postopkov še ni bilo izpeljano.
