V Laškem je uveljavil novo vrsto piva in prvo pivsko znamko – termalno pivo, ki v nekoliko drugačni obliki obstaja še danes. S številnimi poskusi je ugotovil, da termalna voda pivu izboljšuje okus. Variti ga je začel kot svetlo in temno pivo (oboje je bilo močnejše od navadnega) ob jasni zavesti, da je nove kupce mogoče pritegniti le z novostmi.
V glasniku Gostilničarske pivovarne je takole najavil novi izdelek: »Druga specialiteta, ki bo presenetila pivopivce, je termalno pivo, s katerim bomo prišli v svet. Varjeno bo iz znamenite termalne vode v Laškem ter bo popolnoma podobno plzenskemu pivu, tako glede okusa kakor glede barve.«
Ob termalnem pivu je Kukčeva pivovarna varila tudi ležak, pivo češkega izvora. Kakovost mu je omogočila izvoz v Egipt in Indijo, kasneje pa tudi v Budimpešto, kjer sta po pričevanjih prevladovala bavarsko in dunajsko pivo. Razen porterja sta okoli leta 1900 v Laškem izpričana še marčno in bavarsko pivo. Pivo »porter«, s katerim so laški pivovarji hoteli konkurirati unionskemu pivu Bock, so Laščani kasneje zaradi jezikovnih pomislekov preimenovali v »temno laško pivo«. Bilo je izredno močno, danes bi v njem namerili nekaj manj kot 18% ekstrakta v osnovni sladici. Kukec je z lastnikom laških toplic Theodorjem Gunklom sklenil pogodbo za redno dobavo termalne vode, ki so jo vozili s posebnimi sodi naravnost v proizvodni proces.
Laški Nemci in nemškutarji so se iz Kukčevih poskusov norčevali in govorili, da prihaja iz njegove produkcije »Zaubergetränk« (čarobni napoj). Po časopisih so pisali, da tudi voda iz njegovih studencev ni čista, da je pomešana s talno glinsko, da mu bo Gunkl odpovedal dobavo termalne vode ipd. samo zato, ker je bila pivovarna narodno zavedno slovensko podjetje, ki je uspešno kljubovalo nemški konkurenci. Trdili so, da ima pivovarna s termalnim pivom samo izgubo, da ji grozi polom itd. Toda – njegovo pivo je postajalo vedno bolj kakovostno, kar so priznavali tudi nemški letoviščarji, ki so prihajali v Laško z vseh strani.
