Krojači so zraven likalnikov na oglje najpogosteje uporabljali težke masivne likalnike iz kovanega ali litega železa. Pri tem so razlikovali med lažjimi ploščatimi likalniki in težjimi s pravokotno likalno površino, ki se je spredaj večinoma koničasto sklenila. Segrevali so jih direktno na posebnih pečeh, ki niso smele manjkati v nobeni krojaški delavnici (v tujini so jih imela tudi večja gospodinjstva s služabniki).
Težke likalnike (do 11 kg) so krojači uporabljali za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje (blago je takrat likala teža, ne para kot danes). Bili so brez posebnih dekorativnih elementov, običajno so imeli zgolj številko, ki je označevala njihovo težo in velikost, na nekaterih so bile tudi začetnice proizvajalca. Toploto teh likalnikov je bilo težko uravnavati – največkrat so bili prevroči. Da bi preprečili sežiganje obleke, so likali čez mokro krpo. Primernost temperature so preverjali tako, da so nanje kanili vodo ali so nanje pljunili – ko je voda izhlapela, so lahko začeli z likanjem.
V krojaških delavnicah so najpogosteje uporabljali likalnike s snemljivim lesenim ročajem – navadno so imeli na razpolago vsaj dva. Medtem, ko so z enim likali, so drugega segrevali. Ko se je prvi ohladil, so mu preprosto sneli leseni ročaj in ga nataknili na ogreti likalnik, ohlajenega pa položili na peč, da se je ponovno segrel. Na ta način je likanje teklo brez prekinitev in je bilo prej končano. Do tridesetih let 20. stoletja se je način snemanja ročajev večkrat izboljšal. Posebnost med likalniki s snemljivim ročajem so likalniki Mrs. Potts (gospe Pott). Leta 1871 je Američanka Marry Pott iznašla poseben ročaj, zraven tega pa je poskrbela še za njegovo izolacijo – del likalnika med likalno ploščo in ročajem je oblekla z azbestom.
V nasprotju z moškimi krojači so ženske uporabljale predvsem lažje ploščate likalnike, s katerimi so drsele po navlaženem perilu (pritiskale so na tkanino in jo gladile). Priljubljeni so bili zlasti v (francoskih) pralnicah. Zgornja stran likalne plošče je bila pogosto okrašena z različnimi simboli in motivi (srce, sadje, rastline, zvezde, krona…). Sprva so ti likalniki imeli železen ročaj, zato so ga likarice ovijale s krpo.
Omenimo še otroške likalnike. Mnogi proizvajalci so zraven običajnih likalnikov ponujali še enake likalnike v pomanjšani različici. Gospodinje so namreč želele, da se njihove hčere že zgodaj seznanijo s tovrstnim gospodinjskim opravilom, da bi potem kot odrasle ženske lahko zgledno skrbele za svoj dom in gospodinjstvo. Otroški likalniki se po zunanjosti v ničemer niso razlikovali od tistih za odrasle, razlika je bila le v njihovi teži – otroški so bili, razumljivo, precej lažji.