Spomine na Tosov bazen smo si izposodili iz knjige Janeza Kavarja: Kriške prigode : o Križah in Križanih, ki jih ni več. Graditelj in lastnik bazena je bil Franc Zupan. V letih pred drugo svetovno vojno, pa tudi po njej,
je v tedanji Jugoslaviji, zlasti v južnejših predelih, razsajala tuberkuloza. Križam bližnji Golnik je bil s sanatorijem za pljučne bolezni zelo priznano zdravilišče za tuberkulozne bolnike. Na Golnik so bolniki večinoma prihajali tako, da so se pripeljali z vlakom do Križev. Za okrevanje ob zdravljenju so postajali znani in priljubljeni tudi kraji okoli Golnika. Franc Zupan je bil lastnik gostilne v kriškem zaselku Snakovo, ob cesti Križe-Golnik, ki je imela domače ime Pri Tosu. V stavbi gostilne je bilo tudi nekaj sob za goste. Za povečanje turistične ponudbe gostilne se je Zupan lotil gradnje bazena oz. kopališča. Pri gradnji bazena mu je svetoval inženir Stanko Bloudek, oče Planice, za gradnjo skakalnega stolpa pa je dobil idejo na kopališču Obla gorica pri Radovljici, ki ga je načrtoval arhitekt Ivan Vurnik. Pri gradnji mu je pomagal zidarski mojster Škrjanc iz Žiganje vasi. Tosov bazen je bil dolg 30 metrov in širok 10 metrov, z globino od 0,8 do 5 metrov pod skakalnim stolpom, na zahodni strani kopališča. Stolp je imel tri etaže, na višini 3, 5 in 8 metrov. Na prvi etaži je bil dodatek za prožno skakalno desko, na tretji pa mostni podaljšek. Vodo za bazen je napeljal po betonskih kanalih iz studenca, ki priteka z Vetrna v Prešela, zbiralnik vode pa zgradil na pobočju nad bazenom, V brajdah. Svečana otvoritev bazena je bila 27. avgusta 1939 in je pomenila za takratne Križe velik dogodek. Menda so nepridipravi noč pred otvoritvijo iz bazena spustili vso vodo. Tosov bazen je obratoval do leta 1970. Leta 2004 sta o njem izdelala zanimivo raziskovalno nalogo učenca Osnovne šole Tržič Neža in Jošt Mlinaric. Njuna naloga je bolj ali manj tudi edini pisni vir o nekdaj tako priljubljenem kriškem kopališču.
Sredi petdesetih let, ko sem navadno v spremstvu sestre ali brata na Tosov bazen začel prihajati že tudi sam, je kopališče že začelo dobivati bolj in bolj okrnjeno podobo. Govorilo se je, da bo v Tržiču zgrajeno novo sodobno kopališče (1962), in Tosov ata je svoj bazen in vse, kar je spadalo zraven, vedno bolj krpal, kot pa načrtno obnavljal in vzdrževal. Vrsto ličnih lesenih kabin za preoblačenje je zamenjal z nekaj skupinskimi kabinami tik ob vhodu. Vsako leto je bilo manj lesenih ležalnikov za sončenje. Ostal je samo še en tuš za prhanje po kopanju. Strojnica za čiščenje vode ni več delovala. Prožne odskočne deske na prvi etaži skakalnega stolpa že dolgo ni bilo več. Leseno ogrado kopališča je zamenjala ograja iz bodeče žice. Vse manj pa je bilo tudi kopalcev, saj so se večinoma preusmerili na novo tržiško kopališče. Svoje je dodala tudi »motorizacija«. Nekdanji zvesti kopalci na Tosovem bazenu so začeli z vse bolj dostopnimi motorji in fički odhajati na poletno kopanje na Bled, v Bohinj, k morju. In Tosov bazen je kot kopališče ugasnil.
Na zahodni strani velikega bazena je stal skakalni stolp, na vzhodni strani pa je bil majhen, par deset centimetrov globok otroški bazen. Voda v otroškem bazenu je bila zaradi majhne globine, pa tudi zaradi »injekcij« malih kopalcev, precej bolj topla od vode v velikem bazenu. Tik ob otroškem bazenu je stala betonirana strojnica s črpalko za čiščenje vode, stranišči in tušem za prhanje. Na streho strojnice se je dalo priti z zadnje strani. Vzvišena ploščad nad kopališčem je bila priljubljeno mesto za sončenje mlajših kopalcev. Na skakalni stolp kratkohlačniki nismo smeli, razen če si se že »okorajžil« skočiti vsaj s prve etaže stolpa.
