Podjetje za fino keramiko Dekor v Zgornji Šiški v Ljubljani je leta 1931 ustanovil Jože Karlovšek, ki je bil takrat v službi pri Ljubljanski gradbeni družbi ter je pri tem podjetju gradil za Frana Bonača, znanega slovenskega industrialca. Ustanovni družbeniki tovarne za fino keramiko so bili: Jože Karlovšek, Janez Pavlin in Janče Šraj (slednja dva oba iz Radomelj), Bogomir Pust iz Ljubljane ter Ljubljanska gradbena družba. Dekorjeve figurine in drugi izdelki so želi številne pohvale, tovarna je sodelovala na številnih razstavah in sejmih, njene izdelke pa so prodajale tudi priznane ljubljanske trgovine.
Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri gradnji v Bonačevi tovarni, je Jože Karlovšek napravil načrte za zgradbo ter strojne in ostale naprave, in to s sodelovanjem s svetovno znanimi nemškimi tovarnami za projektiranje ter dobavo strojev in opreme za keramične obrate. Kemično in racionalno analizo gline, ki jo je podjetje pozneje uporabljalo v proizvodnji, je pripravilo podjetje iz Berlina. Tudi druge nasvete in glazuro je dobavljalo podjetje iz mesta Meissen v Nemčiji.
Za podjetje je Jože Karlovšek pridobil mladega in agilnega strokovnjaka Karla Wutholna, absolventa keramične šole na Češkem, tedaj zaposlenega v znani keramični tovarni v Libojah pri Celju. Ta je z nasveti sodeloval že pri postavitvi keramične tovarne, v letu 1932 pa je, ko je bila tovarna dograjena, postal njen prvi tehnični obratovodja. Jože Karlovšek je prevzel upravniške posle, za knjigovodske in ostale administrativne posle pa je pridobil nekdanjega sošolca Franca Fajdigo.
Za poznavanje zgodovine domžalskega okoliša je pomemben podatek, da sta podjetju glino dobavljali opekarna Pavlin in Šraj iz Radomelj, kremenčev pesek pa je iz svojega peskokopa v Moravčah dobavljal Josip Osolin iz Domžal.
K sodelovanju pri izdelavi originalnih modelov in risb keramičnih izdelkov je Jože Karlovšek povabil skoraj vse tedanje slovenske umetnike, slikarje, kiparje, arhitekte ter dijake Srednje tehniške šole. Veliko praktičnih predmetov, kot so pepelniki, vaze in podobno, je oblikoval in zrisal Jože Karlovšek sam, pri ostalem pa so svoje modele in zamisli prispevali priznani umetniki, kot denimo Tone in Mara Kralj, Tine Kos, France Gorše, Dana Pajnič, Hinko Smrekar, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Avgust Černigoj in drugi. Zaradi krize v keramični tovarni v Libojah so prišli v Dekor tudi izkušeni keramiki, tako da je imela tovarna dovolj strokovnega kadra.
Zaradi novega obrata v novi zgradbi, sodobne strojne opreme, keramičnih peči, vodstva in strokovnih delavcev, premišljenih vzorcev in modelov ter agilnosti upravnika Jožeta Karlovška so bili že na samem začetku izdelki prvovrstni. Podjetje si je postopoma utrlo svojo pot ter dobilo trg ter odjemalce, najprej v Sloveniji in pozneje po celi Jugoslaviji, v manjših količinah pa je svoje izdelke celo izvažalo v druge države. Dekor je bil znan po izdelovanju figurin, medtem ko jih druge uveljavljene keramične tovarne, na primer libojska ali kamniška, niso. Figurina je majhna tridimenzionalna skulptura, ki predstavlja človeka, božanstvo ali žival oziroma v praksi par ali manjšo skupino le-teh. Tovarna Dekor je tudi edina pri nas, od konca 18. stoletja do danes, ki ni uporabljala beloprstene keramike, temveč žgano glino.
Podjetje je doseglo svoj višek v času, ko je nastopila gospodarska kriza, ki je tudi podjetju Dekor povzročila veliko gospodarsko škodo. Ker podjetje ni več zmoglo kriti svojih režijskih stroškov, ga je najprej zapustil tehnični obratovodja Karel Wutholen ter se vrnil v tovarno v Libojah. Njegovo mesto je prevzel Jože Karlovšek, ki si je v tem čas že pridobil dovolj keramične strokovne prakse in je tehnično obrat še izpopolnil. Vendar pa je prihajalo vedno manj naročil, trgovci so pričakovali znižanje že tako nizkih cen, prihajalo pa je tudi do izkoriščanja raznih zastopnikov. Počasi so, eden za drugim. podjetje zapuščali tudi družabniki. Podjetje je moral zapustiti tudi Jože Karlovšek, ki je moral celo prodati svojo hišo v Šiški, na Vodnikovi cesti 27, da je lahko vrnil denar posojilnici. Podjetju je zapustil vse recepte, navodila in zapiske, mnoge vzorce, da je pozneje kolektiv lahko samostojno vodil podjetje, brez posebnega tehničnega vodje. Leta 1940 je podjetje prevzel dr. Ladislav Lajovic. Tik pred vojno in ob samem začetku vojne je šlo podjetju že bolje. V času okupacije je podjetje vodil Stanko Karlovšek, Jožetov brat. V podjetju je ostal vse do nacionalizacije, to je do 28. aprila 1948.
Podjetje se je od prvega nastopa na jesenskem ljubljanskem velesejmu leta 1932 skoraj redno predstavljalo na ljubljanskih velesejemskih prireditvah, vse do leta 1941, ko je na jesenskem velesejmu prikazalo izdelke v razstavni dvorani ljubljanske pokrajine. Imelo je tudi nekaj mednarodnih nastopov. Tako je bilo podjetje leta 1933 vključeno v jugoslovansko predstavitev na milanskem velesejmu, leta 1938 pa se je predstavilo v Berlinu na Prvi mednarodni razstavi umetne obrti in za to prejelo tudi nagrado. Tovarna je sodelovala tudi na vrsti umetniških prireditev in na razstavah, njene izdelke pa so prodajale znane ljubljanske trgovine. V meščanskih domovih je bilo najti veliko Dekorjevih izdelkov, saj so sodili v krog takrat izredno priljubljenega sloga »art deco« in so bili del sodobne stanovanjske opreme.
Najuspešnejše obdobje tovarne je torej trajalo do druge svetovne vojne. V devetdesetih letih sta se vedno bolj razvijala slovenska avtorska keramika in keramično kiparstvo, industrijska keramika pa je propadala. V izgubah se je začela tovarna utapljati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zato so jo v začetku devetdesetih let zaprli in stavbo podrli. Zabrisale so se vse sledi, tovarniški arhiv pa se je v celoti izgubil. Danes le še izdelki, ki so se ohranili po domovih, v muzejih in pri zbiralcih, pričajo, da je ta, nekoč cenjena tovarna, sploh obstajala.
Leta 2012 so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo Dekorjeve keramike. S tem so želeli opozoriti na tovarno in na njeno pomembno vlogo v razvoju slovenske keramike, na njen vpliv na sočasno stanovanjsko kulturo, še posebej pa na njeno povezavo z likovno umetnostjo, predvsem s kiparstvom. To je dokaz več, kako pomembno je delo muzejev za ohranjanje kulturne dediščine in spomina. Ob tej razstavi je nastal tudi čudovit katalog z naslovom Umetnost iz tovarne – keramika Dekor. Preslikan katalog izdelkov tovarne Dekor z tridesetih leti, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije, ni celovit, saj je v zasebnih zbirkah zaslediti izdelke z Dekorjevimi oznakami tudi s številkami, ki pa jih v dekorju ni. V njem je s fotografijami prikazanih tristo dvajset izdelkov s pripisom velike črke F ter številko in merami izdelka. Nekateri kavni in čajni seti so sestavljeni iz več kosov. Med njimi je tudi, denimo, set za liker, sestavljen iz steklenice z zamaškom, šestih kozarčkov in pladnja. Največ je vaz različnih oblik. Figurin je približno sto, okoli petdeset je raznih doz (posod s pokrovom), žardinjer (posod za rože), pepelnikov, izdelkov, povezanih s pogrinjki in pitjem, svečnikov, črnilnikov, opornikov za knjige, stojal za torte in posod za sadje. V motivih pri figurinah prevladujejo človeške figure, sledijo živalske, nekoliko manj je folklornih motivov, slovenskih narodnih noš in posebnosti – guslar. Nekaj je tudi religioznih motivov in celopostavna figurina pisatelja Ivana Cankarja.
