Slovenci smo narod z izjemno bogato in raznoliko lončarsko dediščino, ki se je ohranila do današnjih dni. Lončarstvo spada med najstarejše in najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Hermann Benedikt Franz je v svojem potopisu, ki je izšel leta 1781, zapisal, da ni v nobeni avstrijski deželi toliko lončarjev kot na Kranjskem. (Hermann v Karlovšek 1951: 87) Število lončarjev je začelo strmo upadati v 20. stoletju. Konec 19. stoletja je bilo na Slovenskem nekaj več kot 400 lončarjev, ob koncu 2. svetovne vojne nekaj več kot 180, leta 1967 nekaj več kot 70, konec 20. stoletja pa nekaj več kot 30. (Bogataj 1992: 224; Bras 1968: b. n. s.) Leta 2014 jih je bilo le še 15, ki so sledili lončarski tradiciji okolja, v katerem so delovali. Po zaslugi lončarskih tečajev pa naj bi se število lončarjev spet povečevalo.[1]
V Savinjski regiji so v preteklosti delovale številne lončarske delavnice, prav v Celjski kotlini, ki je znana po kakovostni glini, pa se je lončarska obrt najbolj razmahnila. O tem med drugim priča močno cehovsko izročilo. V 17. stoletju je bil v Celju lončarski ceh, ki ni združeval le mestnih mojstrov, ampak tudi tiste zunaj Celja. Člani ceha so tako prihajali iz Vojnika, Šentjurja, Zbelovega, Ostrožnega, Mozirja, Rogatca, Brestanice, Brežic, Konjic, Šmarja pri Jelšah, Šempetra, Laškega in od drugod. Ko je cehovska organizacija prenehala delovati, je lončarstvo živelo naprej. V Vojniku, Mozirju in Rogatcu na primer, kot samostojna obrt, povezana s pečarstvom. V Šentjurju, Podčetrtku in Podsredi pa kot dodatna dejavnost kmečkega prebivalstva. Proti koncu 19. stoletja se je lončarska obrt v Šentjurju zelo razvila, tako da so imeli nekateri mojstri tudi po pet pomočnikov in vajencev. (Bras 1968: b. n. s.)
V 19. stoletju se je zaradi kakovostne gline na tem območju začelo razvijati industrijsko izdelovanje keramike. Pogoji za nastanek keramičnih tovarn so bili najboljši v Spodnji Savinjski dolini, še zlasti na območju Liboj,[2] kjer so bila bogata nahajališča osnovnih surovin: več vrst gline in peska, lesa in premoga. S pestro ponudbo uporabnih in okrasnih izdelkov, ki so bili boljši od lončenih in cenejši od porcelanskih, so si proizvajalci hitro utrli pot na tržišče. (Moškon 1999: 4) Te keramične tovarne so pritegnile v svoje obrate lončarje iz okolice, zato je cvetoča lončarska obrt – tak primer so Petrovče –, začela zamirati že sredi 19. stoletja. (Bras 1968: b. n. s.)
Lončarstvo se danes ohranja kot dediščina obrtne tradicije zlasti v krajih, v katerih je bilo zaradi nahajališč kakovostne gline izdelovanje lončenine razvito že v preteklosti. Tradicionalno lončarstvo je ena od 109 enot, ki so bile konec leta 2022 vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine.[3] Nesnovna kulturna dediščina vključuje ustna izročila in izraze, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine; uprizoritvene umetnosti; družbene prakse, rituale in praznovanja; znanje in prakse o naravi in svetu ter tradicionalne obrtne veščine,[4] med katere spada tudi tradicionalno lončarstvo.
[1] Podatek o številu lončarjev za leto 2014 navaja Ministrstvo za kulturo. Takrat so tradicionalno lončarstvo vpisali v Register nesnovne dediščine. Dostopno na https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00032.pdf
[2] Leta 1870 je bila na tem območju ustanovljena znamenita Schützova tovarna keramike, ki je leta 1922 prešla v roke novih lastnikov, delniške družbe Keramična industrija, d. d., v Zagrebu. Po 2. svetovni vojni je bila nacionalizirana, nekajkrat preimenovana, vrsto let je delovala pod imenom Keramična industrija Liboje – KIL. Schützova keramika je še danes priljubljena med zbiralci.
[3] Ministrstvo za kulturo vodi Register kulturne dediščine, ki je osrednja zbirka podatkov o dediščini v Sloveniji. Sestavljajo ga registri nepremične, nesnovne in premične kulturne dediščine. UNESCO je leta 2003 sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki jo je Slovenija ratificirala konec leta 2007. Nesnovna dediščina je najmlajša od kategorij kulturne dediščine. Prvič je bila v Zakonu o varstvu kulturne dediščine formalno opredeljena leta 2008. Takrat se je za nesnovno kulturno dediščino uporabljal izraz živa kulturna dediščina, v noveli zakona iz leta 2016 pa je bil uveden izraz nesnovna kulturna dediščina.
[4] Tako je opredeljeno v 2. členu Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Dostopno na https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlmpid=20082