V Knjižnici Miklova hiša Ribnica je v oktobru 2012 stekel projekt V iskanju identitete. Ena od vsebin projekta je bila raziskovanje ribniškega narečja. Izvorno nas opredeljuje narečje, govor in prav narečna govorica omogoča poistovetenje s krajem, pripadnost kraju, družini in koreninam. Narečje je naš prvi materni jezik, saj se moramo knjižnega jezika vsi naučiti.
V sodelovanju z OŠ dr. Franceta Prešerna in slovenistkami na šoli sva v knjižnico povabili učence osmih razredov. Začetno zanimanje je pokazalo kar nekaj učencev, nazadnje seje izoblikovala skupina štirih učencev, ki so redno prihajali na naša srečanja. Opravili so terensko snemanje narečja, ga kasneje zapisali in priredili zgodbe svojih informatorjev.
K sodelovanju sva povabili upokojeno učiteljico slovenščine prof. Marjano Starc, ki je svojo diplomsko nalogo posvetila ribniškemu narečju, in študentko slovenistike Vanjo Čebin, ki je v času projekta diplomirala.
Želeli smo poglobljeno spoznati značilnosti ribniškega narečja. Na samem začetku smo se seznanili s slovenskimi narečji in narečnimi skupinami. Teh je kar osem (Logar-Riglerjeva klasifikacija slovenskega narečja), znotraj teh pa več kot štirideset različic. Podrobneje smo se ukvarjali z ribniškim narečjem. Občutek razsežnosti glasovne podobe ribniškega narečja pa smo dobili šele ob zapisovanju zvočnih posnetkov.
Z ribniškim narečjem sta se ukvarjala že naša rojaka p. Stanislav Škrabec (pisma Vatroslavu Oblaku, 1887) in Jakob Rigler (Zbrani spisi 1, 2001), ki je naredil podrobno glasoslovno analizo.
Povprašali smo naše starše, stare starše in znance v naši bližini, ki jih vsakodnevno srečujemo, če bi se bili pripravljeni pogovarjati z nami. Pripravili smo okvirni vprašalnik, ki je vseboval teme, kot so zimski prazniki, otroške igre, šola, pripovedi iz mladosti. Dobili smo dragocene zvočne zapise. Povprečna starost informatorjev je 72 let, živijo v okoliških vaseh (v Sušju, Kotu, Žimaricah, Goriči vasi, Nemški vasi) in v Ribnici. Njihova narečna govorica je zelo živa, polna starih narečnih izrazov, ki že tonejo v pozabo in se prepletajo v njihovih življenjskih pripovedih.
Zapisane zgodbe v poenostavljenem dialektološkem zapisu kar v največji meri sledijo zvočnemu zapisu. Narečno gradivo ni zapisano v celoti, bilo je preobsežno za zapis in analizo. Včasih je miselni tok pripovedovalca zanesel v drugo zgodbo, včasih je bila to dodatna podvojena razlaga. Pripovedi so smiselno urejene, da se nista prekinila tekočnost in nit zgodbe.
Raziskovanje narečnega jezika nas je pripeljalo tudi v življenjske zgodbe pripovedovalcev, pritegnila sta nas etnološki in sociološki vidik povedanega.
Vse tekste, ki smo jih zapisali v poenostavljenem dialektološkem zapisu, smo priredili tudi v knjižni jezik. Ugotovili smo, da zgodbe v priredbah izgubijo svojo živost, polnost, sočnost. V priredbah smo pogosto uporabili besedišče narečnega govora, saj je določene narečne besede težko prevesti v knjižni jezik (izrazi v otroških igrah, kot so škaloc, koza klamf, v ričetu Ione …, pa tudi štrbara, zdomat, ožaga …), ker nimajo ustreznega knjižnega izraza. Z opisnim prevajanjem besede se včasih izgubi izvirnost pripovedi.
Ugotavljamo, da starejši ljudje v veliki meri ohranjajo narečni govor v svoji vsakodnevni komunikaciji. Pri nekaterih je čutiti vpliv knjižnega jezika. Ko se pripovedovalci sprostijo, njihov jezik teče, je spontan in spomini zaživijo.
Jezika mlajših generacij nismo preverjali. Narečje se ohranja v vaškem okolju in v ožjem komunikacijskem krogu. Šola, mediji in sam način življenja brišejo meje med narečnim govorom, pogovornim in knjižnim jezikom.
Želeli smo uzavestiti pozitiven odnos do narečne govorice. Ni sramota če »ulajčemo po ribanšku«, ampak vrednota.
Metka Kljun in Anica Mohar
