Središče kulturnega, političnega, družbenega in državnega življenja na Slovenskem so bila kulturna društva, ki so imela društvene čitalnice. Te čitalnice so želele s svojo literaturo, časopisi in knjigami prebujati in krepiti narodno zavest. Prve čitalnice so bile zametki splošnih knjižnic (Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992, 2005, str. 71).
Prvi podatki o delovanju javne knjižnice v hrastniški občini segajo v drugo polovico 19. stoletja. Na Dolu pri Hrastniku, ki je bil v javnem življenju vedno tesno povezan s Hrastnikom, so leta 1892 zavedni Slovenci ustanovili Bralno društvo, ki je organiziralo igre in druge prireditve (Brečko, S., 1978, str. 70). V društvu so imeli tudi knjižnico, knjige so posojali svojim članom (Vučetič, M., 1989, str. 13).
V Hrastniku je bila leta 1907 ustanovljena Narodna čitalnica, ki jo je ustanovil učitelj Miloš Roš (bil je prvi predsednik, tajnik, knjižničar). Skrbeli niso samo za čtivo, ampak so prirejali tudi gledališke igre (npr. znano humoresko Ata Žužamaža) in druge kulturne prireditve (Orožen, J., 1958, str. 716).
Pod vodstvom politične organizacije socialistov se je kulturno življenje med hrastniškim delavstvom zlasti močno dvignilo v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno. Oblike javnega delavskega kulturnega življenja so se razširile. Ko so dobili lasten dom – konzum, je bila ob prebujanju delavske zavesti vidna tudi želja po izobraževanju (Brečko, S., 1978, str. 67).
O pravi knjižnici v Hrastniku pa lahko govorimo v zvezi z ustanavljanjem raznih delavskih prosvetnih društev v začetku 20. stoletja. V letih pred prvo svetovno vojno so narodno zavedni delavci ustanovili društvo Sloga, ki je za delavce organiziralo razna predavanja. Takrat se je kulturna dejavnost razširila zlasti na dramatiko. V društvu je uspešno delovala tudi knjižnica (Vučetič, M., 1989, str. 13).