Dne 17. novembra 2011 je bila v Pokrajinskem arhivu Maribor odprta razstava o Varašancih, prekmurskih meščanih, ki bo na ogled do 31. januarja 2012. Avtorji razstave so Gorazd Bence, dr. Andrej Hozjan in Gordana Šövegeš Lipovšek. Razstava predstavlja Turnišče med letoma 1322, ko je bilo prvič omenjeno kot Thoronhel in 1935, ko je bilo na lastno prošnjo izbrisano iz jugoslovanskega registra trgov. Razstava predvsem poudarja trško preteklost Turnišča in fenomen Varaša. Od kdaj je pravzaprav Turnišče Varaš in kaj ga je zaznamovalo preteklih 600 let?
Turnišče je v Prekmurju znano kot Varaš, njegovi prebivalci pa kot Varašanci. Poimenovanje izhaja iz madžarske besede mező
város, kar dobesedno pomeni podeželsko
mesto oz. trg. Zlog
mező- se je skozi stoletja »izgubil«, ostal ter ohranil pa se je le drugi del besede,
-város. Potemtakem so Turniščani meščani in tudi imajo se za meščane. V resnici so seveda tržani, ki so skozi stoletja s pridom izrabljali in ob menjavi zemljiških gospodovo vedno znova zagovarjali svoje svoboščine.
Prva ohranjena listina, v kateri so našteti privilegiji in obveze trga Turnišče, je bila izdana dne 2. septembra 1548 na gradu Dolnja Lendava. Z njo sta tedanja solastnika slabe polovice trga Ladislav in Štefan Bánffy, skupna gospodarja približno polovice prebivalcev trga – njunih podložnikov, le-teh oprostila nekaterih dajatev ter jim priznala določene privilegije.
Listina je do razstave veljala za izgubljeno, zato je bila njena najdba nekaj izjemnega. Pokrajinskemu arhivu Maribor jo je leta 1933 predal g. Alojz Trstenjak, tedanji uslužbenec na lendavskem srezu. Kot velik ljubitelj zgodovine je najverjetneje raziskoval tudi zgodovino Lendave in njene okolice ter tako v Turnišču naletel na
pomembne trške listine. Poleg te iz leta 1548 jih je bilo predanih še 18 (najmlajša je iz leta 1824), vse so povezane s
privilegiji trga Turnišče. Fascinantno je, da so to najstarejšo privilegialno listino Turniščani 400 let skrbno varovali in čuvali, tudi po tem, ko je Turnišče leta 1848 postalo svobodno samostojno naselje, podrejeno županijski upravi in prek nje državi (ni bilo več del nobenega zemljiškega gospostva).
Pomembno ob tem je povedati, da originalnih privilegialnih listin krajev v Sloveniji, ne glede na stoletje njihovega nastanka, ni oziroma jih je izredno malo. Zelo nazorno je to najdbo opisal dr. Hozjan: »In sedaj ti pride tam od nikoder, iz dolnjega Prekmurja, ‘neko’ Turnišče in maha pred nosovi z originali vsem tistim, ki lahko o originalih le sanjajo! Naenkrat so prav te turniške listine postale sploh ene najpomembnejših listin v smislu razvoja starejših urbanih naselbin v celotni severovzhodni Sloveniji.«
Trška preteklost je torej tista, ki je najbolj zaznamovala Turnišče v preteklosti in ki ga zaznamuje tudi danes. S pridobitvijo statusa trga se je začelo razvijati tudi cehovstvo. Krojaški, čevljarski in kovaški ceh imajo še vedno zelo pomembno vlogo, pa čeprav le še tradicionalno. Obenem je Turnišče tudi kraj sprave. Njegova cerkev predstavlja mesto najstarejšega spravnega svetišča na Slovenskem. Leta 1267 sta rodbini Hahold in Jura v pražupnijski cerkvi Marije Vnebovzete v tedanjem Črncu dosegli pobotanje. Od leta 2007 je cerkev, ki jo krasijo tudi freske znamenitega radgonskega slikarja Janeza Aquile, tudi osrednje romarsko središče murskosoboške škofije.
Kljub temu da Turnišče že dobrih sedemdeset let ni več trg, pa ostaja varaš in spomin na tiste čase globoko zasidran v zavesti njegovih prebivalcev. V Turnišču namreč še dandanes živijo zgolj Varašanci. Oziroma v Varaši, kot bi rekli pravi Varašanci.
