Starša sta se priselila v Celje iz Poljanske doline, tako da je bil sin rojen že v Celju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v domačem mestu in glede na kasnejšo znanstveno kariero velja kot zanimivost omeniti, da je najslabše ocene prejemal prav iz slovenskega in latinskega jezika. V višjih razredih gimnazije se je njegov odnos do teh predmetov očitno spremenil, saj je veljal za »liderja« slovenskih dijakov. Zaradi cesarske himne, ki so jo na cesaričin god pri šolski maši zapeli v slovenskem jeziku (k temu je nagovoril gimnazijski zbor), so ga izključili iz vseh gimnazij v avstrijskem delu monarhije; maturo je tako moral opravljati v Zagrebu.
Jeseni 1886 je na Dunaju vpisal slovansko filologijo in vzporedno še jezikoslovje. Oblak je že od prvega letnika pisal v strokovno revijo Archiv für slawische Philologie, ki jo je urejal njegov učitelj, ter bil vsa leta Jagićev najboljši študent. Leta 1891 si je s temo Cerkveno slovanski prevod Apokalipse pridobil doktorski naziv in intenzivno znanstveno delal tudi na terenu. Proučeval je slovenska narečja, jezikovno in literarno problematiko ter zgodovino južnoslovanskih jezikov (makedonščine, bolgarščine, hrvaščine in starocerkvenoslovanščine).
Leta 1893 je začel na graški univerzi kot privatni docent predavati slovansko filologijo, bil marca 1896 predlagan za izrednega profesorja, vendar imenovanja ni več dočakal; umrl je zaradi tuberkuloze v domači hiši v Celju. Kljub kratkemu življenju je ustvaril znanstveni opus, ki šteje okoli 150 enot. Bil je predstavnik realizma v znanosti, kar je pomenilo, da je teorijo dopolnjeval s terenskim delom. Leta 1899 so mu strokovni kolegi na pokopališču na celjskem Golovcu postavili lep spomenik z znanim svetopisemskim izrekom, ki ga je v svoji disertaciji uporabil tudi sam: »Bil si vreden, da odpiraš knjige.«
Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, Celje2010.