Zgodovina Velike Nedelje, naselja na severnem robu Ptujskega polja ob vznožju Slovenskih goric, je tesno povezana s prihodom nemškega viteškega reda na ormoško področje. S svojim stoletja dolgim delovanjem na vojaško-obrambnem, gospodarskem, dušnopastirskem in karitativnem področju je red na tem območju zapustil izjemno dediščino.
Nemški viteški red (Deutscher Ritterorden, tudi tevtonski viteški red) je bil ustanovljen v 12. stoletju med križarskimi vojnami za osvoboditev Jeruzalema in drugih svetih krajev v Palestini. Njegovi začetki segajo v leto 1118, ko so Nemci v Jeruzalemu ustanovili zavetišče oz. špital za romarje, poimenovan Sveta Marija Jeruzalemska. Leta 1198 je bil red Svete Marije Jeruzalemske povzdignjen v viteški red. Posvečal se je strežbi bolnikom in varstvu romarjev, zavezal pa se je tudi k boju zoper nevernike in za širjenje krščanstva. Ker so člani nosili bela ogrinjala s črnim križem, so ga imenovali tudi križniški oz. križevniški red. Po Evropi si je pridobil številne postojanke, ustanavljal samostane, gradil cerkve, naselja, bolnišnice, zavetišča in šole. V 12. in 13. stoletju so križniki svoje postojanke ustanovili tudi na Slovenskem: v Brežah na Koroškem, na Štajerskem in Kranjskem ter v Beli Krajini.
Na ormoško področje so križniki prišli konec 12. stoletja na povabilo Friderika III. Ptujskega. V tem času je bilo območje med Muro in Dravo mejno področje med nemškim cesarstvom in ogrskim kraljestvom. Spadalo je pod oblast salzburških nadškofov, posest pa je v njihovem imenu od prve polovice 12. stoletja dalje upravljala rodbina gospodov Ptujskih. Naloga Ptujskih je bila tudi obramba salzburške posesti pred sovražnimi Ogri in pomoč pri utrditvi nestalne vzhodne meje nemške države. Okoli leta 1200 je Frideriku Ptujskemu s pomočjo nemškega viteškega reda uspelo premagati ogrsko vojsko, zavzeti velikonedeljsko, ormoško in središko okolico ter s tem mejo nemške države pomakniti precej proti vzhodu. Po podatkih ptujskega zgodovinarja Ferdinanda Raispa (Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, 1858) se je odločilni spopad zgodil na veliko nedeljo leta 1199, na manjši vzpetini ob izlivu Pesnice v Dravo. Na kraju bitke naj bi Friderik v tla zapičil zastavo nemškega reda z besedami: »Na veliko nedeljo je bil ta kraj zavzet in Velika Nedelja naj se imenuje, nemški vitezi pa naj ga v prihodnje varujejo in branijo.« Tako so v spomin na izbojevano zmago kraj poimenovali Velika Nedelja, latinsko Magna Domenica oz. nemško Gross Sonntag.
V zahvalo za pomoč se je Friderik nemškemu viteškemu redu oddolžil tako, da je širšo velikonedeljsko okolico združil v zemljiško gospostvo in na njem ustanovil redovno postojanko – komendo križniškega reda s hospitalom Device Marije. Odstopil ji je polovico desetine ter predal cerkev ter patronat nad župnijo. Hkrati je red zadolžil, da neobljudeno zemljo ponovno poseli in jo brani pred ogrskimi vpadi. Darovnico Friderika Ptujskega je leta 1222 potrdil tudi njegov sin Friderik IV., leta 1236 pa je pravico patronata nad župnijo potrdil še salzburški škof Eberhard II. (ustanovitelj Lavantinske škofije), a si je pridržal pravico do investiture župnika in vizitacije župnije. Pražupnijam na območju med Dravo in Muro, s sedeži v Mariboru, Jarenini, Radgoni in Ptuju, se je tako v prvi polovici 13. stoletja kot zadnja priključila še pražupnija s sedežem v Veliki Nedelji, ki ji je bila zaupana duhovna oskrba obsežnega območja slovenske Štajerske.
Darovnici iz let 1222 in 1236 sta bili osnova za nastanek bogate in močne velikonedeljske komende. Sprva skromna redovna posest se je v 13. in 14. stoletju z nakupi, darovnicami in zamenjavami naglo večala. Svoj največji obseg je dosegla v 80-ih letih 15. stoletja. Poleg gospodov Ptujskih in njihovih sorodnikov so komendi bogate posesti na Ptujskem polju in v Slovenskih goricah darovale tudi druge viteške družine. Komenda Velika Nedelja je obsegala celoten del vzhodnih Slovenskih goric ter ravninske predele ob Dravi in Pesnici. Glavnina zemljiške posesti se je razprostirala okrog Velike Nedelje, Trgovišča, Mihovcev, Cvetkovcev in Bratonečič, posamezne kmetije je imela na območju Formina, Osluševcev, v Zamušanih, Tibolcih in Placerovcih. Od leta 1652, ko so si križniki z zamenjavo pridobili še gospoščino Muretinci, se zemljiška posest velikonedeljske komende vse do zemljiške odveze leta 1848 ni več bistveno spreminjala.
Komenda s trdno upravo in stalnimi dohodki je funkcionirala kot dobro organizirana fevdalna posest. Od podložniških kmetij je pobirala gornino (dajatev od vinogradov), vinsko in žitno desetino, v času turških vpadov v štajersko Podravje pa tudi davek za obrambo pred Turki. Upravno središče komende, ki jo je vodil komtur (predstojnik križniškega reda), je bil velikonedeljski grad. Križniki so bili skrbni gospodarji in dobri zemljiški gospodje, kar potrjuje tudi podatek, da podložniki zoper njih nikoli niso organizirali kmečkih uporov.
Naselitev križnikov je imela daljnosežen vpliv na razvoj velikonedeljskega, ormoškega, središkega in miklavškega območja, tako v gospodarskem kot v duhovnem pogledu. Red je obsežno območje, ki je bilo zaradi vpadov Madžarov skoraj povsem uničeno, naselil s slovenskim in hrvaškim življem in z dobro organizacijo zemljiške posesti omogočil hiter razvoj agrarnih dejavnosti, zlasti vinogradništva (križniki so bili največji lastniki vinogradov v ljutomersko-ormoških goricah), vzpodbudil pa je tudi razvoj obrti in trgovine. Na območju velikonedeljske pražupnije sta se kmalu razvili dve meščanski naselbini (Ormož, mesto 1331; Središče ob Dravi, trg 1442). Obsežen župnijski teritorij je zahteval tudi dobro organizacijo cerkvene službe. Velikonedeljska pražupnija je tako postala matica mlajših župnij, nad katerimi je red izvajal patronatske pravice. Iz nje so se razvile župnije Ormož, Središče, sv. Miklavž, sv. Tomaž, Svetinje, sv. Lenart in Bolfenk na Kogu.
Ob dušnopastirski in gospodarski dejavnosti je križniški red aktivno deloval tudi na karitativnem področju. V svojih špitalih je nudil pomoč bolnim in pomoči potrebnim ljudem. Leta 1898 so križniki na zahodnem robu mesta Ormož zgradili bolnišnico, ki deluje še danes. O tem priča ohranjena marmorna plošča z napisom Trpečemu človeštvu postavil nemški križniški red, ki je vzidana v steno bolnišnice. Bolnišnica, v kateri so delovale redovnice križevniškega reda, je do leta 1948 delovala kot splošna bolnišnica. Že kmalu po nastanku je zaslovela kot vzorno urejena medicinska ustanova in je pomoč nudila ljudem od blizu in daleč. Po letu 1948 jo je vlada Ljudske Republike Slovenije spremenila v bolnišnico za tuberkolozo in pljučne bolezni, po letu 1966 pa se je spremenila v psihiatrično bolnišnico.