V etnološki zbirki Gorenjskega muzeja je najstarejša vezenina posteljnina, vezena v tehniki križnega vboda po štetih nitih z različno izpeljanim motivom nageljna.
Dolga stoletja so bile vezenine dragocen, prestižen okras, namenjen le najvišjim slojem, predvsem cerkvi in vladarjem. Od 16. stoletja dalje so po evropskih deželah potovale vezilske vzorčne knjige, osnova za učenje in vezenje. Vezenje je bilo že takrat ne le obrtna, pač pa tudi prostoročna dejavnost. Bilo je ena od ročnih spretnosti, ki so jih poučevali v vseh ženskih, večinoma samostanskih šolah, kamor so sprva hodile le plemiške hčere, kasneje pa tudi meščanske.
V 17. in 18. stoletju so si z vezeninami začeli krasiti stanovanja in obleko tudi plemiči in meščani. Novosti so hitro povzemala premožnejša kmečka gospodinjstva. Verjetno so že sredi 18. stoletja, zanesljivo pa v začetku 19. stoletja, ponekod že imeli vezene rjuhe, prevleke za vzglavnike in brisače kot dragocene kose opreme in največ jih je bilo prav na gorenjskih kmetijah.
Razširjenost vezenja med kmečkimi ljudmi je tesno povezana z možnostjo šolanja. V času vladavine Marije Terezije, ki je prva v naših krajih vpeljala šolanje za vse sloje, so nastavljali učiteljice za ročna dela v posebnih oddelkih ljudskih šol (imenovali so jih industrialne). Pogosto niso imele izobrazbe, pogoj ni bila niti pismenost. Premožnejši so si privoščili šolanje hčera v samostanskih šolah (dominikanke v Velesovem pri Kranju, uršulinke v Škofji Loki in Mekinjah, šolske sestre v Repnjah pri Vodicah). Večini prebivalstva na podeželju so vezenine postale dostopne šele po letu 1869, ko je vezenje kot ena od ročnih spretnosti skupaj s kvačkanjem, pletenjem in šivanjem postalo del programa obvezne osnovne šole (do 60. let 20. stoletja).
Vezenine so bile v 20. stoletju sestavni del življenja tako v vsakdanji kot praznični podobi stanovanjske opreme in manj obleke. V času pred 2. sv. vojno so nastajale ženske bluze, obleke in otroške oblekice z vezenim okrasjem. Vendar so takšni izdelki razmeroma redki. Kuhinje so krasile številne vezenine: namizni prti, stenski prti z napisi, vrečka za glavnike in krtače ob ogledalu, vezeni trakovi in prtički na policah, zavese, senčniki za električne luči. 20. stoletje je bilo tudi čas, ko so gorenjske tekstilne tovarne proizvajale ogromno zelo različnih pisanih tkanin, ki so s svojo lepoto in motivi nudile poceni rešitev za posteljno in namizno perilo ter tudi oblačila. Nastala je tovarna Vezenine Bled, ki je izdelovala strojne vezenine in čipke, dostopne vsem potrošnikom. Tako v 2. polovici 20. stoletja beležimo tudi zelo visoko stopnjo zaposlenosti žensk, čemur je sledilo pomanjkanje časa za gospodinjstvo. Najprej so odpadli zamudni opravki (zahtevno pranje, likanje in škrobljenje vezenin) in prav v tem dejstvu lahko iščemo razlago za upad popularnosti vezenja.
(Besedilo je povzeto po publikaciji Tatjana Dolžan Eržen: Rade vezemo skupaj: vezenje nekdaj in danes na Gorenjskem. Kranj 2008; Gorenjski kraji in ljudje, 31).
V 17. in 18. stoletju so si z vezeninami začeli krasiti stanovanja in obleko tudi plemiči in meščani. Novosti so hitro povzemala premožnejša kmečka gospodinjstva. Verjetno so že sredi 18. stoletja, zanesljivo pa v začetku 19. stoletja, ponekod že imeli vezene rjuhe, prevleke za vzglavnike in brisače kot dragocene kose opreme in največ jih je bilo prav na gorenjskih kmetijah.
Razširjenost vezenja med kmečkimi ljudmi je tesno povezana z možnostjo šolanja. V času vladavine Marije Terezije, ki je prva v naših krajih vpeljala šolanje za vse sloje, so nastavljali učiteljice za ročna dela v posebnih oddelkih ljudskih šol (imenovali so jih industrialne). Pogosto niso imele izobrazbe, pogoj ni bila niti pismenost. Premožnejši so si privoščili šolanje hčera v samostanskih šolah (dominikanke v Velesovem pri Kranju, uršulinke v Škofji Loki in Mekinjah, šolske sestre v Repnjah pri Vodicah). Večini prebivalstva na podeželju so vezenine postale dostopne šele po letu 1869, ko je vezenje kot ena od ročnih spretnosti skupaj s kvačkanjem, pletenjem in šivanjem postalo del programa obvezne osnovne šole (do 60. let 20. stoletja).
Vezenine so bile v 20. stoletju sestavni del življenja tako v vsakdanji kot praznični podobi stanovanjske opreme in manj obleke. V času pred 2. sv. vojno so nastajale ženske bluze, obleke in otroške oblekice z vezenim okrasjem. Vendar so takšni izdelki razmeroma redki. Kuhinje so krasile številne vezenine: namizni prti, stenski prti z napisi, vrečka za glavnike in krtače ob ogledalu, vezeni trakovi in prtički na policah, zavese, senčniki za električne luči. 20. stoletje je bilo tudi čas, ko so gorenjske tekstilne tovarne proizvajale ogromno zelo različnih pisanih tkanin, ki so s svojo lepoto in motivi nudile poceni rešitev za posteljno in namizno perilo ter tudi oblačila. Nastala je tovarna Vezenine Bled, ki je izdelovala strojne vezenine in čipke, dostopne vsem potrošnikom. Tako v 2. polovici 20. stoletja beležimo tudi zelo visoko stopnjo zaposlenosti žensk, čemur je sledilo pomanjkanje časa za gospodinjstvo. Najprej so odpadli zamudni opravki (zahtevno pranje, likanje in škrobljenje vezenin) in prav v tem dejstvu lahko iščemo razlago za upad popularnosti vezenja.
(Besedilo je povzeto po publikaciji Tatjana Dolžan Eržen: Rade vezemo skupaj: vezenje nekdaj in danes na Gorenjskem. Kranj 2008; Gorenjski kraji in ljudje, 31).
