Vrhunec Friedrigerjevega delovanja na področju stanovanjske gradnje predstavlja njegova družinska vila, ki jo je leta 1910 postavil na stičišču današnje Vrbanske ceste in Mladinske ulice. Enonadstropno vilo, ki jo je v spomin na svojo domovino poimenoval Transilvanija, je v času izgradnje umestil prav na rob mesta, na sredo polj in travnikov, ob ulico, ki je vodila v bližnje naselje Kamnica. Zamislil, zgradil in opremil jo je tako, da predstavljajo njena zunanjščina, notranjščina in vrt usklajeno celoto.
Zasnovana je kot enodružinska hiša, ki ima zraven pritličja in nadstropja še manjši prostor v mansardi in delno vkopano klet. Pri njenem načrtovanju je Friedriger uporabil zalomljeno mansardno streho, ki je bila v času gradnje obvezna arhitekturna sestavina, s katero je arhitekt stavbam vdihnil svoj osebni pečat.
Glavno pročelje poleg neobaročnega portala krasi kamnit figuralni relief s personifikacijami umetnosti, katere so po mnenju nekaterih strokovnjakov upodobljene s portretnimi potezami članov Friedrigerjeve družine. Na prestolu kot najpomembnejša sedi Arhitektura s šestilom in modelom tempietta v rokah, ob njej na desni stojita Kiparstvo, ki modelira kip putta, in Slikarstvo s slikarsko paleto. Levo od Arhitekture stoji Zidarstvo z opeko in zidarsko lopatico, upodobljeno s portretnimi potezami Fritza Friedrigerja (pod zidakom, ki ga drži v roki, vidimo pripis Fritz Friedriger Arch.), ob njem pred antičnim templjem stoji Tesarstvo s sekiro, čisto ob robu pa se nahaja majhen putto, ki prenaša opeko.
Vzhodna fasada se z zaprto zimsko verando v pritličju in odprto letno v nadstropju nadaljuje v južno fasado, ki jo v pritličju krasi izstopajoč pomol, nad njim pa se nahaja sončna ura z reliefno upodobitvijo baročnih puttov.
Celotna zunanjščina vile je bogato okrašena z okrasjem v ometu, lesu in kovini, ki odražajo harmoničen preplet secesije in neoklasicizma. Posebno kakovostne pa so tudi secesijsko oblikovane okenske mreže z rastlinsko motiviko.
Pri notranji razporeditvi prostorov je Friedriger ohranil shemo, ki jo je razvil pri načrtovanju vil. V pritličju so bili sprejemni prostori, v nadstropju družinski. Levo od vhoda je bila kuhinja, ki je bila s predprostorom povezana z jedilnico, ki se je odpirala na zaprto zimsko verando. Jedilnica je na zahodni strani vodila v salon, oba prostora pa sta bila dostopna iz reprezentančne veže s širokim stopniščem, ki je vodilo v zgornje nadstropje. V nadstropju se je ob dveh otroških sobah in glavni spalnici nahajala tudi edina kopalnica, ki je bila v tistem času že obvezni sestavni del vil. V mansardi je bila urejena le manjša soba.
Na ohranjenih načrtih in redkih fotografijah je moč opaziti, da je bila notranjost vile opremljena s stavbnim pohištvom in notranjo opremo v secesijskem slogu, ki jo je Friedriger sam načrtoval.
Neobaročno-secesijsko vilo je obdajal vrt, katerega oblikovanje je Friedriger zaupal svojemu sinu Wilhelmu, ki je takrat študiral krajinsko arhitekturo. Vrt je zasnoval kot splet peščenih poti, ki jih obdaja nizko grmičevje in trava pod višjimi drevesi.
Po Friedrigerjevem odhodu iz Maribora je vilo kupil mariborski trgovec Josip Škerlec, ki pa stavbe ni bistveno spreminjal. Med leti 1927 in 1928 je bila po načrtih Maxa Czeikeja na zahodni strani prizidana garaža s teraso na vrhu, ki se je harmonično povezala z vogalnim balkonom. Danes je celotna vila zapuščena in nezadržno propada.
