Tri mesece po začetku vojne je Poldika dobila službo vzgojiteljice v otroškem vrtcu v Veržeju, kjer je službovala do konca leta 1941. Nato je štiri mesece obiskovala tečaj za otroško vzgojiteljico-pomočnico v Gradcu in poleti 1942 prevzela vrtec v Stročji vasi pri Ljutomeru, kjer je ostala do aprila 1945.
Most so podrli in nisem več šla v bolnico, mnogi so morali zapustiti domove …
… in se nismo več ali po dolgem času spet videli. Takrat sem se prijavila v tečaj za vrtec in so me sprejeli. Najprej po krajšem tečaju sem prišla v Veržej. Tam smo uredili hišo in vse je bilo res lepo.
Otroke sem imela rada in morda preveč, ker sem dobila uši. No, to nadlogo smo uredili in bila sem bolj pazljiva.
Januarja 1942 sem prišla v tečaj v Graz. Vedno pa sem ostala v pismih povezana z Micko Ivančič. Bila je kuharica v Veržeju in do njene smrti smo si bile dobre. Tudi sošolke v Rosenhofu – naši šoli v Grazu so bile prijetne.
Po končanem tečaju sem dobila vrtec v Stročji vasi pri Ljutomeru. Da je bilo pripravljeno za otvoritev, sem imela dovolj dela. Z otroki sem hodila v gozd, po travnikih, pozimi smo vse sanke zvezali v vlak in še kaj počenjali.
Ker je bilo malo igračk, sem se povezala s kolarjem in mizarjem in potem pobarvala ladjice, punčkam pripravila deske in valarčke in ob rojstnih dnevih smo skupaj pekli razne piškote. Tudi fantki so pomagali. Mnogo veselja smo imeli.
Zašila sem lutke in naredila sama glave raznih likov pravljic. Z ljudmi sem se lepo razumela, najbolj sem se družila z Anico Škrjanc in njeno materjo, ki je bila že starejša, rada me je sprejela. Včasih sem tudi komu kaj zašila, šla sem tudi v gorice in ob trgatvah so me kdaj povabili. Pomagala sem pa povsod, tudi pri ličkanju koruze. Bilo je tudi kdaj veselo.
Naredila sem tudi v Ljutomeru tečaj rdečega križa in večkrat ob sobotah popoldan dežurala. Mami sem pisala lahko bi rekla vsak dan in včasih sem se peljala domov, posebno v dopustu, da sem kaj pomagala in zašila.
Potem je bilo potovanje z vlakom in avtobusom težje, saj so bili bombni napadi.
