Že ob izteku sedemdesetih let 19. stoletja je bilo v Celju popularno drsanje. Ob izteku leta 1877 je Cillier Zeitung napovedoval vnovično odprtje drsališča in sporočil cene vstopnic. Drsališča so bila prvi prostori družabnega srečevanja meščanov na prostem, ki so sicer zime tradicionalno raje preživljali v zakurjenih prostorih. Ob drsališču se je ob zimskih popoldnevih, ki so se raztegovali v noč, rado zbiralo staro in mlado, ob vikendih in praznikih pa so se organizirale še posebne zabave, kjer je igrala živa glasba, noč pa so razsvetljevali tudi ognjemeti. Decembra 1878 se je v Cillier Zeitung napovedalo tudi tekmovanje v kegljanju na ledu, v Deutsche Wacht januarja 1889 pa opazimo oglas, da se organizira drsalna tekmovanja v treh kategorijah: za moške, ženske, za juniorje pa so izvedli drsanje z ovirami.
Leta 1902 je bilo na celjskem mestnem svetu govora o združevanju med drsalnim in športnim društvom, ki bi s pomočjo občine en prostor koristila pozimi za drsanje, poleti pa za nogomet.
Pred odprtjem drsališča v mestnem parku iz virov sledimo predvsem delovanju drsališča na posestvu dijaškega doma, ki je bilo kasneje prodano privatniku Diehlu (Diehlov travnik). Društvo Dijaška kuhinja je za ribnik obdržalo zakupno pravico in oddajalo drsališče v različnih obdobjih drugim zainteresiranim društvom. Diehl je prostor okrog zamrznjenega ribnika ogradil. Za vstop na drsališče je bilo mogoče kupiti letne ali dnevne karte. V sezoni 1926-1927 je na drsališču zasvetila umetna razsvetljava, tako da je drsališče ostalo zvečer odprto do 8. ali 9. ure. Drugo uradno drsališče pa je občasno delovalo v Zavodni, na ribniku ob bivši opekarniški jami. Drsalci so se ob svojih aktivnostih lahko s kuhanim vinom ali čajem pogreli v bližnji gostilni Pri čolničkih.
Pomembna prelomnica celjskega drsanja pa je bila preselitev te dejavnosti v mestni park. Sportni klub Celje je leta 1929 tam povečal površino teniških igrišč, ki so jih v zimskem času koristili kot drsališče. Drsališče, ki je bilo odprto od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer, je bilo opremljeno z garderobo, razsvetljavo, premoglo pa je tudi posebno »zvočno aparaturo«, ki je omogočala drsanje ob glasbi. Zadovoljivo opremljeno drsališče je ponudilo Celjanom ne le bolj ugodne pogoje za lahkotno poplesavanje ali celo vadbo skokov, vijug, piruet itd., ampak je ponudilo možnost, da se celjski drsanja željni publiki pokažejo tudi revijalni nastopi. V začetku februarja 1933 se je na celjskem ledu predstavilo vse, kar je kaj pomenilo v drsanju v Sloveniji in je bilo tedaj združeno v klubu ljubljanske Ilirije. Med njimi je bil tudi domačin Polo Schwab, ki je bil označen kot razred zase: »Edino on je drsalec mednarodnega formata in bi edini v državi lahko pri boljših razmerah in prilikah ogrožal kako prvenstvo v inozemstvu.« Publika je bila s predstavami zadovoljna, obžalovala je le, da ni videla še vsaj revijalne hokejske tekme.
Sicer pa je enega vrhuncev drsalne dobe Celje doživelo le par tednov prej, ko je v mestu ob Savinji gostovala dunajska umetnostna drsalka in evropska prvakinja Hilda Holovska. Na turneji nastopov, ki jo je vodila še v Švico, Anglijo in na Švedsko, se je ustavila v Celju, kjer je svoj nastop v rdečem »baržunastem kostumu« izvedela pred do zadnjega kotička napolnjenim prostorom okrog drsališča. Ledeno Celje je bilo očarano. Nova doba 20. januarja 1933 je objavila: »Dovršenost ritmične igre, nadvse rafinirana izvedba likov in skrajno napetih težkih skokov, lokov in vrtljajev, piruet in spiral, ter najtežjih raznožk in raznožnih skokov, vse to in še marsikaj nam je pokazala naša nadvse ljubka in simpatična mlada prvakinja, Hilda Holovska.« Med domačimi drsalci se kot talentiran drsalec omenja vsestranski Riko Presinger, ki je bil leta 1935 med juniorji na državnem prvenstvu v Ljubljani tretji, leta 1939 pa ga zasledimo kot vodjo drsalnih tečajev v parku. V poročilu drsalnih aktivnosti SK Celje so leta 1939 tudi zapisali, da bi radi ustanovili tudi hokej sekcijo, a je bilo to pogojevano s podporo ali vsaj brezplačno izposojo hokejske opreme s strani Drsalne zveze v Zagrebu, kar pa se ni zgodilo.
Vir: Monografija – 125 let športa v Celju (1890-2015); stran 32 in 33
Avtor: Borut Batagelj
