26. maja 1740 so v Gornjem Gradu zadrečki lončarji sprejeli nam prvi znani lončarski red, ki je z omejevanjem dejavnosti in prodaje ščitil malega lončarja, kočarja brez zemlje.
Dva znana posestnika in lončarja, Jožef Petelin iz Lačne (Lačje) vasi in Ignac Goričar iz Potoka, sta konec 18. stoletja začela lončariti s pomočjo lončarskih hlapcev, lončarske izdelke pa sta sama prevažala s pomočjo vprege. Zaradi neupoštevanja lončarskega reda sta bila kaznovana. Pritožila sta se in z odlokom kresijske oblasti iz Celja tudi zmagala. S tem odlokom je propadla namera gornjegrajske gospoščine, da bi zaščitila malega lončarja.
Ob koncu 19. stoletja so se na trgu pojavile kovinske posode, ki so izpodrinile glinene kokarske lonce. Zadnjo znano lončarijo v Zadrečki dolini najdemo v Potoku pri Francu Cigaletu, vendar je leta 1931 tudi ta prenehala z delovanjem. Tako se je končala skoraj 600 let stara lončarska obrt.
Lončarji, ki so konec 18. stoletja delovali v Potoku: Tratnik Jakob, Venišnik Janže, Ignac na Tratah, Čendelak Anton, Anton u Grabnu, Mlinar Janže, Goričar Ignac, Novak Tomaž, Jakob Pavel, Mihael na Prodah, Prodnik Ignac, Omuk Matija.