Isolani interessanti: Claudia Raspolič

Ljubezen Claudie Raspolič do Izole in svojega dela

   Po poletnem predahu je Mestna knjižnica Izola v četrtek, 4. oktobra 2018 v Wine Baru Manzioli že 89-ič gostila večerni klepet z Zanimivimi Izolani. Gostja tokratnega srečanja je bila novinarka italijanskega programa na TV Koper-Capodistria, pripadnica italijanske manjšine in Izolanka za zmeraj, Claudia Raspolič, večer je glasbeno obogatil Stevo Vujić, njen sodelavec na TV Koper – Capodistria.
   Claudia je v Izoli preživela veliko let svojega otroštva in Izola je kraj, kjer živijo njeni sorodniki in dolgoletni prijatelji. Čeprav trenutno živi v Kopru, sta njena duša in srce vedno v Izoli, kamor se rada vrača tako zasebno kot v vlogi novinarke. Študirala je književnost in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Padovi. Novinarstvo je bilo vedno njena strast in v času študija je že pisala za italijansko skupnost. Štipendija ji je omogočila študij v tujini. Po zaključenem študiju jo je dolžnost do štipendije zadržala na TV Koper – Capodistria. »Pa poskusimo,« si je takrat pozitivno dejala in opravila leto pripravništva. Tako se je začela njena novinarska pot, njena prva službena ljubezen, ki traja že 26 let.
   Študij jo je dvakrat odpeljal tudi v tujino in sicer za štiri mesece na Univerzo v Cardiff, ki ji je predstavljala lepo in dolgo izkušnjo, kjer se je seznanila z veliko veliko novinarji iz različnih koncev sveta in ustvarila nova prijateljstva. Drugič jo je študijska pot leta 2001 vodila čez lužo v ZDA v Atlanto na sedež CNN in spoznala proces svetovnega medija, ki je bogatil njeno novinarsko pot.
   Na TV Koper je zaposlena od 1992 in pokriva različne teme, tudi Izolo, kateri bo z novim dokumentarcem postavila še en spomenik, ki bo prikazoval preteklost Delamarisa, zamisel zanj je  dobila ob obisku Delamarisove zapuščine. Material je že posnet, preden pa bo prispel na televizijske zaslone, je potrebnega še nekaj dela. Na delovnem področju so ji najbližje socialne teme in področja, kjer lahko spregovori o solidarnosti, saj vselej odkriva, da ljudje še vedno mislijo na sočloveka. Pri tem jo razveseljuje, da lahko z njimi spregovori in ko se ji zahvalijo, ugotavlja, da je tudi kot novinarka opravila dobro in koristno delo, kar jo motivira, da rada hodi na delo, tudi terensko, kjer preživi vsak dan, kar zna biti velikokrat sila naporno. Pri delu spoštuje sogovornika, si prizadeva za objektivnost pri posredovanju informacij in poudarja pomen dobre mere in občutka, ko govori o človeški stiski, saj je človeka potrebno zaščititi. Njen delovnik je velikokrat nepredvidljiv, odvisen od pričakovanja ključnih izjav, na katere lahko čaka tudi cel dan. Ta vidik ji je predstavljal težavo, ko so bili otroci še majhni, ampak pravi, da »nobena stvar ni odveč, če jo počneš s srcem in s strastjo ter imaš ob tem tudi podporo, razumevanje in potrpljenje s strani družine.« Ob tem izpostavlja, da so človeški odnosi pri  njenem delu zelo pomembni, saj zahtevajo ekipno delo, veliko ur preživetih na terenu, v studiu, z ljudmi in situacije, kjer se je potrebno boriti s časom, ko mora biti prispevek vedno v roku pripravljen. »Za moje uspehe so zaslužni tudi sodelavci.«
   Že nekaj časa jo lahko zasledimo tudi v slovenskem programu, saj v Primorski kroniki sodeluje s prispevki, vezanimi na tematiko okolja, ki obsegajo italijansko manjšino. Želi si ozaveščati ljudi o dvojezičnosti, saj se tako promovira dediščina, znanje italijanščine in italijanska skupnost.
   Pred dvema letoma je prejela nagrado Istria Nobilissima za portret človeka iz Opatije, Olega Mandriča, ki je kot 11-letni otrok zadnji zapustil zloglasno taborišče Aushwitz. Kljub starosti  84 let, se grozot še vedno spomni do potankosti in o teh spominih težko govori. Med pogovorom pred snemanjem je ponavljal, da je bilo zahvaljujoč Aushwitzu, njegovo življenje lepše in na podlagi te dramatične izjave je dobila zamisel za naslov Una bella vita grazie ad Aushwitz. Na nagrado je s sodelavci zelo ponosna tudi zato, ker so želeli, da dokumentarec v svet pošlje pomembno sporočilo, da se take grozote ne bi več dogajale.
   Naša sogovornica se rada sprošča v naravi, na kolesu, z zanimanjem prebira razne novice, se druži s prijateljicami in kramlja o lepih temah. Pove, da jo delo velikokrat napolni z energijo, ker lahko mnogokrat izbere, kaj bi rada delala, na primer če je kakšna zanimiva razstava, ki bi jo rada posnela, koncert, ali kaj drugega. Delo je stresno, vendar tudi lepo, ker nudi te privilegije.«
   Ko Claudia Raspolič prejme pohvale za korektno, objektivno in kakovostno poročanje, sama pravi, da je srečna, ko  prispevek naleti na ugoden odziv, nekomu pomaga, ga nasmehne ali promovira dobrodelno akcijo in dober namen. To je tista plat dela, ki jo razveseljuje.

Erika Gregorič, Mestna knjižnica Izola