L’ospite della 44° serata degli incontri mensili intitolati “Isolani interessanti” è stata Dorina Beržan.
Dorina Beržan je pesnica in prevajalka, galeristka, mati in nona.
V Izoli, kjer se je rodila, si je Dorina Beržan po skoraj 40-ih letih odsotnosti vnovič postavila svoj dom, svojemu mestu pa je s pesniško zbirko Scoi e onde de vita poklonila del sebe. A do tu je bila pot počasna, včasih težka, tu in tam pa tudi imenitna.
V Ljubljani je študirala angleščino in francoščino. Tu se je prvič imela priložnost gibati v umetniških krogih. Pozneje se je preizkusila kot učiteljica francoščine in tudi kot prevajalka največkrat tehničnih besedil. V Zagrebu je bila korespondentka, ves ta čas pa je ljubila umetnost in knjige. Svojemu možu je na pobudo znamenite italijanske založniške hiše Mondadori sledila v Milano, kjer sta ostala 37 let. Rodili sta se jima dvojčici in kasneje še sin. Tudi tam je prevajala, predvsem pravne spise, odlično pa se je znašla tudi kot galeristka jugoslovanskih umetnikov naivcev v znameniti ulici Montenapoleone. Mož, slikar, se je pozneje odločil samostojno nadaljevati umetniško pot, kar je za posledico imelo razgibano obdobje seljenja galerijske dejavnosti po različnih krajih Italije. V tem obdobju je srečala veliko imenitnih ustvarjalcev, od novinarjev do pisateljev.
Po vrnitvi v Izolo je najprej dala pobudo za dokumentiranje znamenitih starih izolskih vrat, ki jih je skupina navdušenih raziskovalcev nato ovekovečila v knjižni publikaciji Di porta in porta … per le contrade di Isola / Od vrat do vrat … po izolskih ulicah. Sodelovala je tudi z Mestno knjižnico Izola, kjer je bila pobudnica in organizatorka nekaj zanimivih literarnih večerov. Uredila je pesniško zbirko Bilke v burji – poezija izolskih žensk, pri kateri je sodelovalo več avtoric različnih narodnosti.
V svoji pesniški zbirki Scoi e onde de vita je dokumentirala izolski dialekt. Njena poezija s svojo izvirnostjo prikaže Izolo v raznoraznih aspektih; z njo je dosledno oživela zgodovinski spomin kraja, ki mu pripada.
Pripravila Ksenija Orel
V Izoli, kjer se je rodila, si je Dorina Beržan po skoraj 40-ih letih odsotnosti vnovič postavila svoj dom, svojemu mestu pa je s pesniško zbirko Scoi e onde de vita poklonila del sebe. A do tu je bila pot počasna, včasih težka, tu in tam pa tudi imenitna.
V Ljubljani je študirala angleščino in francoščino. Tu se je prvič imela priložnost gibati v umetniških krogih. Pozneje se je preizkusila kot učiteljica francoščine in tudi kot prevajalka največkrat tehničnih besedil. V Zagrebu je bila korespondentka, ves ta čas pa je ljubila umetnost in knjige. Svojemu možu je na pobudo znamenite italijanske založniške hiše Mondadori sledila v Milano, kjer sta ostala 37 let. Rodili sta se jima dvojčici in kasneje še sin. Tudi tam je prevajala, predvsem pravne spise, odlično pa se je znašla tudi kot galeristka jugoslovanskih umetnikov naivcev v znameniti ulici Montenapoleone. Mož, slikar, se je pozneje odločil samostojno nadaljevati umetniško pot, kar je za posledico imelo razgibano obdobje seljenja galerijske dejavnosti po različnih krajih Italije. V tem obdobju je srečala veliko imenitnih ustvarjalcev, od novinarjev do pisateljev.
Po vrnitvi v Izolo je najprej dala pobudo za dokumentiranje znamenitih starih izolskih vrat, ki jih je skupina navdušenih raziskovalcev nato ovekovečila v knjižni publikaciji Di porta in porta … per le contrade di Isola / Od vrat do vrat … po izolskih ulicah. Sodelovala je tudi z Mestno knjižnico Izola, kjer je bila pobudnica in organizatorka nekaj zanimivih literarnih večerov. Uredila je pesniško zbirko Bilke v burji – poezija izolskih žensk, pri kateri je sodelovalo več avtoric različnih narodnosti.
V svoji pesniški zbirki Scoi e onde de vita je dokumentirala izolski dialekt. Njena poezija s svojo izvirnostjo prikaže Izolo v raznoraznih aspektih; z njo je dosledno oživela zgodovinski spomin kraja, ki mu pripada.
Pripravila Ksenija Orel
