Isolani interessanti: Jasna Čebron

Izola včeraj, danes in jutri z Jasno Čebron

Večerni pogovori z Zanimivimi Izolani so se vrnili v prostore Mestne knjižnice Izola. 30. maja 2019, smo z Natašo Benčič, novinarko Radia Koper – Capodistria smo gostili Jasno Čebron v vlogi 91. Zanimive Izolanke. Nekdanjo profesorico je pot ponesla v Koper, poznamo pa jo kot slovenistko in italijanistko, ki je generacijam gimnazijcev podarila ljubezen do knjige in filma. Poleg tega je tudi neutrudna bralka, dolgoletna gostiteljica pogovorov o branju, lanska marčevska osebnost Primorske po izboru primorskih medijev. Leta 2016 je prejela naziv častne članice Slavističnega društva Slovenije, čigar predsednica je bila vse od 1995 do 2001.
Njena izolska zgodba se je pričela leta 1955, ko se je očetovo podjetje Maloprema v Izoli postopoma razvilo in se je družina preselila iz Kopra v Izolo. Tu je preživela veliko let in še vedno se počuti Izolanka, saj jo je Izola oblikovala in vanjo pogosto zahaja. V lepem spominu ji je ostal park Arrigoni, ko je bil še poln bujnega rastlinja, kjer so se dobivali in družili otroci iz Dantejeve ulice. Tam je bil tudi letni kino in kot osemletno deklico jo je očaral film Ples na vodi. Spominja se, da je v Arrigoniju raslo veliko različnega zelenja in dreves, zato je bil daleč naokoli najlepši park. Žal ji je, da ni zapisov o teh drevesih in grmih, saj se spominja veliko odtenkov zelenih barv v različnih letnih časih. Prav tako se spominja kulturnega doma, v katerem si je ogledala veliko predstav in v njih nastopala, obkrožena z vonjem in vzdušjem gledališča, napetostjo nastajanja dramske igre in napetostjo pred nastopom.
Čebronova izhaja iz učiteljske družine, v kateri se je veliko bralo, kar je zaznamovalo njeno poklicno življenje. Obenem je pra pra nečakinja Simona Gregorčiča in njegove pesmi je recitirala že pri treh letih. Kasneje jo je zaznamovala tudi šola, saj je v šolskih vodah preživela več kot 40 let, sprva kot učenka, nato kot dijakinja, študentka in kot profesorica. O šolskem življenju je zaupala, da je vsa leta zelo rada učila, pri čemer ji je bilo v veselje sodelovati z mladimi, ki se razvijajo, oblikujejo svojo osebnost in lahko jim »nekaj daš in ponujaš na tak način, da se v njih začne prebujati želja po védenju, po znanju in po ustvarjanju.« Z Benčičevo, ki je bila njena dijakinja, izpostavita, kako ji je bila vselej ljubša literatura od slovnice. Čebronova je ob literaturi vedno žarela, pri slovnici pa ni mogla skriti, da ji je literatura ljubša. Pri poučevanju slovnice se je potrebno posluževati pravil učenja in shematično slediti učnemu načrtu, kar pri literaturi ni tako strogo. Obenem deli svoje mnenje, da se že z zajetno mero branja lahko veliko naučimo o jeziku, celo več kot z učenjem slovnice in doda: »Dandanes je branja vedno manj, zato je tudi izražanje slabše. Jezik je kot obleka. Doma smo oblečeni sproščeno, kar bi lahko predstavljalo neformalni dialekt. Ko pa stopimo v stik s človekom, se drugače oblečemo in obnašamo in potrebno JE spremeniti register besednega sporazumevanja, še posebno če zastopamo nekoga za sabo in smo tam v njegovem imenu. Z jezikom namreč izražamo svojo kulturo.«
Tudi po upokojitvi ostaja dejavna in aktivna na več področjih. Vodi literarne in filmske večere, pogovore o branju. Za tovrstne večere meni, da so nepogrešljivi, saj ob teh priložnostih spoznamo nove ljudi, obravnavamo filme, knjige, ali se seznanimo z novimi vsebinami.
S prisotnimi podeli sklepno misel, kakšno Izolo bi si želela »jutri«. V te želje sodi obnovljen park Arrigoni in amfiteater pod Belvederjem, kjer bi se odvijali zanimivi kulturni dogodki in glasbeni večeri, v želji, da bi ljudje izkusili to, kar je ona kot otrok. Ob tem se spominja, da je že v šoli imela domačo nalogo Moj kraj včeraj danes in jutri. Navdih zanjo je črpala na sprehodih v izolskem Mandraču, ko je ribiče spraševala o njihovih zgodbah iz mladosti in si jih zapisovala v izolskem dialektu. Od njih je izvedela, kako so v preteklosti živeli od ribolova, zato si želi, da bi Izola še naprej živela od te dejavnosti in ljudi bolj povezala z morjem, saj z njim ne živimo najbolje. Izola je mesto, ki je ohranilo željo po gibanju, po bližini, neutesnjenih odnosih in prepričana je, da bo tako tudi ostalo.

Erika Gregorič, Mestna knjižnica Izola