Orožen se je za lokalno zgodovino začel zanimati že v času svojega službovanja v Celju.
Leta 1844 je postal član štajerskega zgodovinskega društva. Bil je v tesnih stikih z vodilnimi člani društva, od katerih si je pridobil posebna znanja s področja zgodovine, arheologije, epigrafike, numizmatike in umetnostne zgodovine. Zgodovinsko društvo za Štajersko je podpiralo nastajanje župnijskih, mestnih in trških kronik. Na podlagi smernic zgodovinskega društva je Orožen začel pisati celjsko in kasneje mozirsko župnijsko kroniko.
Celjska rokopisna župnijska kronika je nastala v letih 1847–1852. Spisana je bila v lepi tekoči slovenščini. Obsegala je kroniko mesta Celje, celjskega okraja in kroniko vseh celjskih cerkva.
Rokopisna celjska kronika je v skrajšani obliki leta 1854 doživela še tiskano izdajo z naslovom Celska kronika. Tudi njena tiskana različica je bila napisana v slovenskem jeziku. Kroniko je Orožen sestavil »iz raznih spominkov, pisem ino knjig zanimive dogodbe celskega mesta«. Kot je sam zapisal, je zgodovina Celja, kot sedeža grofov Celjskih, pomembna za celotno Štajersko in njene sosednje dežele. Kronika je sestavljena iz osmih poglavij. Začne se s prvimi znanimi prebivalci Celja v petem stoletju pred našim štetjem in konča leta 1854. V kroniki je Orožen posebno pozornost namenil obdobju grofov Celjskih in času, v katerem je živel sam. Knjigi je dodan seznam duhovnikov, ki so službovali ali bili rojeni v celjski župniji, seznam starih rimskih spomenikov, ki so bili najdeni v Celju, in rodovnik grofov Celjskih.
Celska kronika predstavlja njegov knjižni prvenec, s katerim se je Ignacij Orožen zapisal med začetnike zgodovinopisja v slovenskem jeziku.
V času svojega službovanja v Mozirju je Orožen na pobudo Zgodovinskega društva za Štajersko začel v obliki regest prepisovati vse listine iz takratnega arhiva v Gornjem Gradu. Prvotni cilj projekta je bila objava popisa gornjegrajskega arhiva v časopisu zgodovinskega društva.
