Po nekaterih navedbah se ime kraja prvič omenja šele leta 1424, ko je ljubljanski meščan Michael Lichtenberger konec marca tega leta prodal Pavlu Blagovičarju (Glagowczer) majhno kmetijo na Ježici (Jessitz). Dejansko pa je prva omemba Ježice iz leta 1363. Mimo Ježice je vodila znana rimska cesta Oglej – Celje. Verjetno je bila v bližini savskega mostu tudi večja rimska naselbina, o čemer pričajo najdišča ostankov rimskih grobov.
Leta 1787 je bilo v vasi Ježica 32 hiš s 172 prebivalci. Od leta 1850 so vasi Savlje, Kleče, Stožice, Tomačevo, Jarše in Ježica tvorile občino Ježica, večji del te pa se je septembra 1935 priključila veliki mestni občini Ljubljana. Na območju Ježice so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom in skrbeli za oskrbo mesta z vrtninami in mlekom. Pridelovali so predvsem rž, pšenico, ječmen in oves.
Zaradi pogostega poplavljanja stranskega rokava Save, so prebivalci gradili svoja bivališča na nasipih, savskih terasah. 22. januarja leta 1886 so problematiko poplav obravnavali na seji kranjskega deželnega zbora. Tako piše v zapisniku seje:
»O prošnji občine Ježica glede uravnanja Save: Poročevalec dr. Samec: Gospodarskemu odseku izročena je bila prošnja županstva v Ježici dne 20. januarija 1886. v zadevi reguliranja Save pri vaseh Stožice, Tomačevo in Jarše. V tej prošnji pravi županstvo, da se je letošnjo jesen Sava pri Črnuškem mostu proti Šmartnem napravila druga struga, v zatorej so bili primorani, si drugo pot iskati čez Črnuški most, da pridejo na svoja zemljišča na levi strani Save in da potrebujejo do svojih zemljišč zdaj blizo 2 uri, kamor so popred prišli v y4 uri. Gospodarski odsek je sklenil, priporočati slavnemu zboru, da se ta prošnja izroči slavni vladi s toplim priporočilom, da blagovoli ozirati se na njo pri reguliranji Save. Zatorej se glasi nasvet gospodarskega odseka takole:„Slavni deželni zbor naj sklene: Prošnja županstva na Ježici se odstopi visoki vladi s toplim priporočilom.“ (Obvelja. — Angenommen.)«
Leta 1897 so reko regulirali, kasneje pa poplave še dodatno omilili z odvažanjem savskega peska in s hidroelektrarno Medvode.
Območje se je v 19. stoletju gospodarsko razvijalo predvsem na račun furmanstva ali prevozništva. Tu je potekala prometna povezava Dunaj-Ljubljana-Trst in s prevažanjem različnega blaga so imeli koristi poleg furmanov tudi kmetje, gostilničarji in nekateri vinski trgovci. Po izgradnji železniške proge je furmanstvo začelo počasi propadati. Dunajska cesta je ostala kljub pestremu prometu vse do leta 1952 makadamska.
Gradnja infrastrukture v občini Ježica pred drugo svetovno vojno
27. avgusta leta 1937 so v Slovenskem domu poročali o obsežnih gradbenih delih na Ježici in v njeni okolici. Tako so speljali kanalizacijo, sezidali občinski dom na Ježici. Članek je sporočal:
»Toliko javnih del. kolikor jih je bilo izvršenih zadnji dve leti pod sedanjo občinsko upravo, pač ni bilo izvedenih pri nas na Ježici vsa leta po prevratu. Prejšnji občinski odbor je sicer potrošil lepe denarje za podporo Sokolu, ki si je mogel tako zgraditi svoj ponosni dom, s katerim se zdaj bahajo po svojem časopisju, za druga javna dela v občini pa prejšnji slamnati možje niso imeli kaj prida smisla. Pač pa je sedanja občinska uprava takoj ob svojem nastopu poskrbela, da so se začela po občini izvajati vsa najpotrebnejša javna dela, ki so jih občani že več let zahtevali tu in tam.
Tako so najprej prišla na vrsto kanalizacijska dela v Klečah in na Ježici. Klečani so dolga leta zaman rotili in prosili prejšnjo občinsko upravo, naj jim spravi v red odtočno vodo s ceste, ki jim je delala ob deževjih neprijetnosti. Nihče se ni hotel prej lotiti tega dela, šele sedanji občinski odbor je imel dovolj smisla za to potrebno delo v Klečah. Kanalizacija je bila izvedena skozi celo vas Kleče tako temeljito in dobro, da so zdaj Klečani upravičeno lahko ponosni na to delo. Enako se je zgodilo tudi na Ježici. Koliko pritožb je zmerom deževalo na vse strani ob vsaki priliki; kadar je nastopalo večje deževje, pa je voda pridrla po državni cesti ter brezobzirno delala škodo skoraj vsem posestnikom spodnje vasi. Nihče se za ta ke pritožbe ni resno brigal, nihče ni maral poskrbeti za to, da bi se celotni klanec pravilno uredil, voda sama pa iz umazanih mlakuž speljala daleč tja ven v Savo.
Šele pod sedanjo občinsko upravo je tudi ta stvar mogla biti dobro in uspešno rešena. Kanalizacija, ki je stala lepe denarje, je v spodnji Ježici bila izvedena zopet tako temeljito, da je zdaj vseh prejšnjih neprijetnosti konec.«
Tedanji občinski odbor na Ježici se je začel resno ukvarjati z načrti za nov občinski dom na Ježici. Ta dom so potrebovali, saj se je delo občinskega urada zmerom bolj kopičilo, občina je morala tudi prispevati za druge urade, ki bi bili potem lahko združeni vsi v eni stavbi. Zato so v posebni sklad za občinski dom vložili prvih 109.000 dinarjev. Potrebno je bilo dobiti še primeren prostor ter zadosten kredit, da bi lahko tudi stavbo za nov občinski dom na Ježici zgradili že v prihodnjih dveh letih. Tako je poročal Slovenski dom.
Cerkev in župnija Ježica
Prvotno je območje Ježice in okoliških vasi spadalo pod župnijo Sv. Petra v Ljubljani, potem pa je bila zaradi naraščanja števila prebivalstva leta 1787 ustanovljena lokalija na Ježici. Jurij Japelj (1744-1807), znani prevajalec Svetega pisma, je postal prvi kaplan na Ježici. Poskrbel je za gradnjo župnišča in nove cerkve. Staro srednjeveško cerkev je tako nadomestila nova župnijska cerkev, posvečena Sv. Kancijanu in tovarišem (Kanciju, Kancijanili in Protu), dokončana pa je bila leta 1802.
Izbrani zgodovinski dogodki
Med vsemi zgodovinskimi dogodki območje Ježice najbolj zaznamujeta dogajanje okoli slovenskega kmečkega upora leta 1515 in v desetletju pred drugo svetovno vojno ter čas okupacije in borbe proti njej. Še pred vojno je tod delovala močna podružnica Vzajemnosti, naslednice Svobode.
V desetletju pred drugo svetovno vojno se je tudi na Ježici, v Savljah in Klečah razvijalo revolucionarno delavsko gibanje, ob začetku vojne pa so imeli tukajšnji organizatorji OF pogovore v delavnici kolarja Matije Selana v Klečah. Oporišče revolucionarnega delavskega gibanja je bila hiša družine Zatler v Savljah. Glavna je bila Urška Zatler (1904-1944), ki je v Ljubljani navezala stike s študenti marksisti z ljubljanske univerze.
Na Zatlerjevo hišo Savlje 57 je bila leta 1959 vzidana spominska plošča v spomin na delo pri obnavljanju komunistične partije po po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929. Boris Kidrič je konec leta 1931 organiziral v Zatlerjevi hiši partijsko tehniko. Že v začetku leta 1932 je izšla prva številka Rdečega praporja. Proletarka, glasilo revolucionarnih žena, je bila priloga temu listu. V Zatlerjevo hišo so zahajali tudi aktivisti Osvobodilne fronte. O razvoju teh dogodkov temeljito pripoveduje monografija Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji (1985).
Na tem mestu pa posvetimo pozornost slovenskemu kmečkemu uporu iz leta 1515.
Slovenski kmečki upor 1515
Trajal je kar 5 mesecev. Zajel je ogromno ozemlje, po navedbah Boga Grafenauerja več kot 20.000 km² in povzročil ogromno gmotne škode.
Zaradi turške nevarnosti se je položaj slovenskih kmetov precej poslabšal, saj se je plemstvo povsem posvetilo utrjevanju mest in graščin. Na nezavarovanem podeželju so se medtem širila neobdelana in zapuščena zemljišča, ki so pomenila manjši dohodek za gospostvo. Z višanjem dajatev so želeli izgubo pokriti, kar pa je že tako revne kmete zelo prizadelo. Le-ti so zahtevali staro pravdo oz. stare dajatve, določene v urbarjih. Več gospostev je tik pred velikim uporom že imelo težave z nemirnimi podložniki (Polhov Gradec, loški grad, kočevsko gospostvo …). Iz posameznih lokalnih uporniških skupin se je oblikovala skupna kmečka zveza, ki je pri svoji širitvi marsikdaj uporabila tudi prisilo. Še pred oboroženim uporom so zahtevali, da o deželnih davkih odloča kmečka zveza in ne deželni stanovi.
Organiziranih upornikov so se ustrašili tudi deželni stanovi, ki so po pomoč odšli k notranjeavstrijskim stanovskim zastopnikom, ti pa so predlagali vojaško posredovanje. Da bi pridobili nekaj časa za vpoklic vojakov, so upornikom najprej poslali komisijo za pogajanje.
15. aprila 1515 je v Ljubljano prispel štajerski deželni glavar Sigmund Dietrichstein s komisarji, tam pa jih je pričakala med pet in šest tisočglava množica upornikov. Zborovanje je potekalo ob Savi na Ježici, kjer danes stoji spominska plošča, ki priča o prelomni točki kmečkega punta. Zahteve po razpustitvi kmečke zveze uporniki niso dobro sprejeli. Komisiji so jasno povedali, da zveze nimajo nikoli namena razpustiti. Neuspešna pogajanja so vodila v novo nasilje upornikov, ki so ropali in požigali gradove in mesta na ozemlju Kranjske, Štajerske in Koroške.
Cesar Maksimilijan je večkrat skušal nerede pomiriti z raznimi drobnimi ukrepi v korist kmetov, vendar se s tem uporniki niso zadovoljili. Nasilje se je nadaljevalo in posamezne plemiške vojske ga niso uspele zajeziti. Proti koncu junija 1515 so kranjski, štajerski in koroški deželni stanovi sporazumno imenovali Jurija Herbersteina za skupnega poveljnika vojske vseh treh dežel. Poveljnik notranjeavstrijske stanovske vojske je z le devetsto vojaki postopoma porazil upornike. Njegova vojska je kmete morila, pretepala in požigala vasi. Mnogo upornikov so razsekali, obesili ali nataknili na kol. Vsaka hiša je bila tudi denarno kaznovana oz. je morala plačati 1 goldinar sicer so jo vojaki požgali. Herberstein je do konca julija zadušil upor in kmečka zveza je bila uničena. V zahvalo je prejel tudi denarno nagrado od cesarja, kasneje pa tudi od Štajerske in Kranjske.
Kmečki upori so bili s strani zgodovinopiscev nemalokrat deležni neodobravanja in grajanja. Po Trubarjevih besedah naj bi udeleženci puntov 1515, 1528, 1573 »per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni«. So nam pa kmečki punti pustili prve tiskane besede v slovenskem jeziku in sicer »stara pravda« in «le vkup, le vkup uboga gmajna«, ki so bile del nemške žolnirske pesmi, ki govori o boju med uporniki in Herbersteinovo vojsko na Celjskem gradu.
