Dr. Slavko Grum je prišel v Zagorje kot zdravnik splošne privatne prakse 15. julija 1929. Zagorje je bilo v tem času vas s 166 hišami (1227 prebivalcev). Staro jedro okrog župne cerkve so sestavljale kmečke in obrtniške hiše. Na pobočjih, na desnem bregu Medije ter ob cesti proti železniški postaji so rasle enolične delavske hiše. Do železniške postaje je vozil avtobus, do Zagorja pa se je bilo mogoče pripeljati tudi po banski cesti iz Moravč, Trojan in Trbovelj.
Dr. Slavko Grum je prišel v Zagorje kot zdravnik splošne privatne prakse 15. julija 1929. Zagorje je bilo v tem času vas s 166 hišami (1227 prebivalcev). Staro jedro okrog župne cerkve so sestavljale kmečke in obrtniške hiše. Na pobočjih, na desnem bregu Medije ter ob cesti proti železniški postaji so rasle enolične delavske hiše. Do železniške postaje je vozil avtobus, do Zagorja pa se je bilo mogoče pripeljati tudi po banski cesti iz Moravč, Trojan in Trbovelj.
Dr. Slavko Grum je imel stanovanje in ordinacijo v prvem nadstropju Čobalove hiše ob glavni cesti v Zagorju. Ordiniral je vsak dan od 9h – 12h. Sprejel je od šest do osem pacientov. Sodeloval je z dr. Zarnikom. Dr. Tomo Zrnik, zdravnik bratovske skladnice, je služboval v Zagorju do upokojitve. Zaslovel je kot izvrsten porodničar, kirurg in diagnostnik. Njegov naslednik je postal dr. Grum, ki je že prej deloval kot zasebni zdravnik. Vedno več Zagorjanov je prihajalo v njegovo ordinacijo iskat najrazličnejšo pomoč. Že avgusta 1929 je prvič operiral zagnojeno koleno. Pacientke so bile tudi mlade mamice in nosečnice. Operacije so trajale več ur.
S pacienti se je večkrat pošalil: “Za vas je za vse kriv prehlad, v strokovnih knjigah pa o njem piše le na nekaj straneh! ”
Hujše primere obolelih ali poškodovanih je pošiljal v izolirnico, rumeno, pritlično stavbo, na samem, na robu zagorske kotline, v Dolenji vasi; kjer so zdravih nalezljive bolezni, in v Bolnico bratovske skladnice v Trbovlje ah v Ljubljano.
Bratovska skladnica je bila najstarejša zavarovalna inštitucija. Uvedli so jo leta 1845, ko so se vsi rudarji obvezno zavarovali. Namenjena je bila za pomoč članom in njihovim vdovam – sirotam. Glavna bratovska skladnica je bila v Ljubljani. Leta 1935 je imela 9826 članov.
Prijateljici Joži Debelak se je v pismu leta 1929 pohvalil, da se na podeželju, na kmetih, dobro zasluži, da zna pisati recepte že na pamet in da mu zdravljenje postaja rutina.