… Tako je zrasla ta gimnazija ob železarni in fužinarjih, svojih očetih, in kadar je bilo ali kadar je kaj treba, trkata gimnazija in študijska knjižnica na železarno: od direktorja in upravnega odbora do delavskega sveta, od Klančnika do Gorjanca in Horjaka, Globočnika ali Močnika. K nikomur zastonj, ne v železarno ne k OF ne na občino. Zdaj gre za vodovod k novemu poslopju; za električno napeljavo; za opremo čitalnic v študijski knjižnici …(dr. Franc Sušnik)
Ravenska gimnazija je pomaknila našo koroško deželo iz nicine v luč slovenske kulture. Ljudske revolucije priča je in spomenik. Že pred štiridesetimi in pred tridesetimi leti je bila misel o gimnaziji na Ravnah ali v Dravogradu. Obakrat so se tedaj gospodje porogali: kdo bo za hlapca, če bo gimnazija, najsi le nižja, delavskim otrokom odprla pot tudi v visoke šole!
S fužinarji ji je botrovala vsa koroška tovarišija. Kanec ljubezni ji je v osnovi. Brez te, vnete, bi v gluhem hrumu strojev ne bilo spoznanje, da um le vodi težke stope; slutnje, da je za sivimi zastori lepote svet. Brez nje – kaj bi bilo gnalo prve dijake, ko so sami vso ono noč predrzno rili v brezupno glob do trdnih tal: suj beton zanjo!
Ne bilo bi vračanja k nji, tudi zdaj ob njeni dvajsetletnici – vezila njej in domovini: bila je tej deželi mlade domovine prvi dar. In greš mati, vdova, mimo: spoznaš li žrtve cvet?
(dr. Franc Sušnik)
