Z življenjem in delom Zorka Jelinčiča se že več let podrobno ukvarja Žarko Rovšček, tudi naš rojak, rojen na Mostu na Soči. Podrobneje je Zorka Jelinčiča predstavil v Planinskem vestniku (2000/2, str. 55–58), od koder skoraj dobesedno povzemamo podatke, trenutno pa Rovšček opravlja zaključna dela v zvezi z izdajo Jelinčičevega zbornika[8].
Zorko Jelinčič se je rodil v Logu pod Mangartom leta 1900, umrl pa leta 1965 v Trstu. Najprej je obiskoval osnovno šolo v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče učitelj, nato pa na Ilovici pri Podmelcu. Leta 1918 je maturiral na realki v Idriji in se vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze. Po opravljenih šestih semestrih se je za eno leto vpisal na univerzo v Padovi, od koder se je v študijskem letu 1923–1924 vrnil in vpisal v Ljubljani še deveti in deseti semester filozofske fakultete. Življenjska usoda je Jelinčiča pahnila v središče narodnostnega boja v najtežjih časih primorske zgodovine. Študij je prekinila nenadna smrt očeta, zaradi katere je moral prevzeti nase breme vzdrževanja preostale družine. Nastopil je službo pri Zvezi prosvetnih društev (ZPD) v Gorici in kmalu postal njen tajnik. Hkrati je postal tajnik dijaškega društva Adrija v Gorici. Z Gentilejevo šolsko reformo (1923) je tedanja italijanska oblast v nekaj letih spremenila okrog 400 slovenskih in hrvaških (Istra) šol na Primorskem v italijanske. V naslednjih letih je bila prepovedana raba slovenskega jezika in (od jeseni 1926 dalje) ukinjenih okrog 500 prosvetnih, kulturnih, političnih, socialnih, športnih in mladinskih društev z okrog 450 knjižnicami. Ukinjeni so bili vsi neitalijanski časopisi in revije, preganjana je bila knjiga, ukinjenih je bilo 300 gospodarskih zadrug in okrog 140 hranilnic in posojilnic. Do leta 1928 je bilo tako pretrgano življenje celotnega družbenega razvoja, ki je brez prekinitev potekal med Slovenci in Hrvati na Primorskem od narodnega preporoda dalje. Slovenska in hrvaška skupnost sta kot politični sili nehali obstajati.
Zorko Jelinčič se je v vse bolj zaostrenih razmerah uspešno in z vsem žarom predal tajniškemu delu v ZPD in ADRIJI. Bil je organizator mladine v planine. Iz teh vrst je nastala leta 1927 ilegalna organizacija TIGR. Mladi intelektualci so na Jelinčičevo pobudo na Tolminskem leta 1924 ustanovili ilegalni planinski klub KrpeIj. V tem klubu so se ukvarjali z alpinizmom, pa tudi z jamarstvom. Klub je tako najprej pomenil ilegalno nadaljevanje Soške podružnice SPD in sledil idejam tedanjega zelo pomembnega alpinista Klementa Juga, ki je bil Jelinčičev dober prijatelj. Krpljevci pa so raziskali tudi tolminski podzemni svet in z objavami v koledarju Goriške Mohorjeve družbe postavili temelje jamarstva v severnoprimorski regiji. (Glej tudi zapiske pri Francu Štruklju in Evgenu Božiču.)
Fašizem se je sredi leta 1928 že dodobra utrdil. Leta 1930 je bil Jelinčič aretiran, zaprt je bil v Kopru, nato v Rimu in 1931 je bil obsojen na 20 let ječe. Po devetih letih se je vrnil domov, kjer mu je leto kasneje na porodu hčerke Jasne umrla žena, znana aktivistka in kulturna delavka Fanica Obid. Ob začetku 2. sv. vojne so Jelinčiča ponovno aretirali, ob zlomu Italije pa se je prebil v partizane. Po vojni se je naselil v Trstu in bil pri kulturnem oddelku PNOO, kasneje pa pri Prosvetni zvezi. Leta 1948 se je ponovno poročil. Z ženo, profesorico Danico Žunovo, je v drugem zakonu imel sinova Zlatka in Dušana (danes znani slovenski publicist in pisatelj). 1946. leta je v Trstu spet zaživelo Slovensko planinsko društvo, katerega predsedništvo je za obdobje od ustanovitve do svoje smrti, torej za skoraj 20 let, prevzel Zorko Jelinčič. Bil je tudi eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Zveze primorskih planinskih društev v času cone A in B, ko Primorska še ni bila priključena matični domovini. Povezava z naprednimi italijanskimi planinskimi organizacijami (zveza je imela italijanski in slovenski odsek) je dajala zvezi širši značaj, Jelinčičevo publicistično delo sega vsaj v leto 1924. Leta 1926 je v spominski knjigi o dr. Klementu Jugu (izd. Dijaško društvo Adrija – Gorica) napisal dve razpravi: Dr. Klement Jug (1898–1924) in Jug-planinec. Sodeloval je pri časopisu Edinost (politično društvo v Trstu), Naš glas, Planinski vestnik, Borba, Biblioteka za pouk in zabavo, Dnevni vestnik, Domovina, Primorski dnevnik, Jadranski koledar, Razgledi in Naše jame. Po vojni (1956) je izšla v Planinski založbi nova izdaja o Klementu Jugu (Zorko Jelinčič, dr. V. Kajzelj, dr. V. Bartol: Dr. Klement Jug: veliki slovenski alpinist). Po njegovi pobudi in zasnovi je bil natisnjen etnografski zemljevid tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni (Lj. – Trst 1977) z imenskim delom več avtorjev (Petaros, Levak, Budai).
Primorski planinci so se Jelinčičevemu spominu oddolžili s poimenovanjem planinskega doma na Črni prsti leta 1965. Na pročelju šole na Ilovici v Baški grapi so na pobudo kluba starih goriških študentov leta 1986 Zorku Jelinčiču odkrili spominsko ploščo. Letos (ob 100-letnici rojstva) pa so po njem poimenovali ulico v Novi Gorici ter mu odkrili doprsni kip.
[8] Zorko Jelinčič : nad prezrtjem in mitom : ob stoletnici rojstva : [zbornik referatov s simpozija Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti, Tolmin, 20. maj 2000]
Glej tudi: Zorko Jelinčič (Primorci.si)
