V svoje vrste so Škrati povabili strokovnjake, ki so bili pripravljeni deliti dragoceno znanje in izkušnje na lutkarskem področju. Vlogo režiserjev in strokovnega vodenja so si izmenjali:
Alice Čop in Kajetan Čop: K Škratom sva prišla na priporočilo Damjana M. Trbovca leta 2015. Kdo bi vedel, da bo to eno najbolj zanimivih in poučnih srečanj. Škratje so v tem trenutku zagotovo najpomembnejše ljubiteljsko društvo na področju lutkarstva na Celjskem. Vsekakor je škoda, da v mestu, kot je Celje, ni profesionalnega lutkovnega gledališča, saj si ga eno najstarejših mest na Slovenskem zasluži. Škratje odlično zapolnjujejo to vrzel. Ekipa Škratov je zelo homogena, saj večina izhaja iz učiteljskega poklica. Krasi jih občutek za otroškega gledalca in lakota po učenju igre z lutko. Škratje, ženske in en moški (žal samo en), nas znova in znova presenečajo s svojim odnosom do lutk, življenjsko energijo, sinergijo, človečnostjo ter lakoto po znanju in ustvarjanju z lutkami.
Matevž Gregorič: Škratovo lutkovno gledališče je stalnica v slovenskem lutkovnem prostoru. Svetla zvezda slovenske »ljubiteljske« lutkarije. Škratje ustvarjajo s srcem, z duhom, znanjem, s prijateljstvom, trmo in z ljubeznijo, ki je nujno potrebna, da ob »nabildanih« vsakodnevnikih že vrsto let razveseljujejo in bogatijo mlado in staro občinstvo. Bravo.
Damjan M. Trbovc: Zdaj že več let velika zvezda stalnica celjskega lutkarskega gledališča. Vso svojo pot so v vzponu. Skupina z izjemnim posluhom za otroške zgodbe se nikoli ni ustrašila izzivov in je v skoraj petnajstih letih svojega obstoja očarala več generacij.
Sam sem se skupini pridružil leta 2011, ko se je njihova želja po napredku združila z gledališkim mentorstvom, ki sem ga opravljal za JSKD, vendar smo takoj začutili in ugotovili, da si lahko damo veliko več kot le delavnico. Leta 2013 smo začutili, da potrebujemo dodatno pomoč, zato se nam je pridružil Vito Rožej, priznano lutkarsko ime. Od nekdaj so skrbeli za celovito lutkovno izkušnjo za najmlajše, ki so jih vedno znali začarati ob njihovem prvem vstopu v gledališče. Leta 2014 sem kot režiser sodeloval še pri predstavi Charlesa Peraulta: Obuti maček, ki nam je sijajno uspela, a hkrati pokazala, da je moje lutkarsko znanje preseženo in da je čas, da se poslovimo.
Vse od takrat jih s ponosom in občudovanjem spremljam, kako leto za letom z novimi predstavami razveseljujejo občinstvo na izredno visokem umetniškem nivoju, o čemer pričajo vse uvrstitve na občinske in državne festivale.
Ciril Jagrič (pokojni)
Slavko Rakuša (pokojni)
Vito Rožej
Brane Solce
