Prvo slovensko prostovoljno požarno brambo so ustanovili v Žalcu 13. februarja 1881. Njen ustanovitelj in prvi načelnik je bil Janez Hausenbichler (1838?1896), posestnik in medičar, organizator žalskega tabora. Kakor je izpričano v kroniki društva, je bramba sodelovala pri gašenju požara v Petrovčah že leto prej, 8. septembra 1880. Janez Hausenbichler je bil načelnik društva do leta 1888, ko je postal župan.
Pomembno prelomnico je za slovensko gasilstvo pomenilo leto 1897, ko so na pobudo narodnjakov ustanovili Zvezo slovenskih požarnih bramb za Spodnjo Štajersko, ki je imela sedež v Žalcu. Prvi predsednik zveze je bil Josip Širca, ki je kmalu dobil nalogo, naj po predpisih Deželne gasilske zveze v Gradcu napiše priročnik za izvajanje vaj v slovenskem jeziku. »Vežbenik zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem« je prvič izšel leta 1899. Leta 1908 je izšel ponatis. Njegov rokopis hrani Gasilski muzej v Žalcu. Vežbenik je uporabljala večina društev na podeželju. Leta 1898 so izšla tudi Pravila zaveze slovenskih prostovoljnih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem. Z ustanovitvijo Zveze slovenskih požarnih bramb je doživelo gasilstvo večji razmah. Narodnostni boj med Nemci in Slovenci pa se je še povečal, kar potrjujejo številna medsebojna obrekovanja in žalitve, ki so jih objavili nemški in slovenski časopisi.
Za vso Slovenijo se je v Ljubljani leta 1904 ustanovila Zveza slovenskih gasilskih društev. S tem so se tudi takratne slovenske požarne brambe preimenovale v prostovoljna gasilska društva ali čete.
Po koncu prve svetovne vojne, decembra 1918, so se pod vodstvom Frana Barleta prostovoljni gasilci znova zbrali in ustanovili Jugoslovansko gasilsko zvezo s sedežem v Ljubljani. Slovensko ozemlje so po takratnih upravno-teritorialnih enotah (srezih) razdelili v gasilske župe. Za celjsko sresko območje je bila ustanovljena žalska gasilska župa kot naslednica zgodovinske Zveze slovenskih požarnih bramb. Za župnega starešino so izvolili dr. Riharda Bergmanna, ki je bil istočasno tudi prvi podstarosta Jugoslovanske gasilske zveze, zdravnik v Žalcu, za poveljnika pa Konrada Gologranca, stavbenika iz Celja, kateremu je pri tajniških poslih pomagal Jernej Vengust.
Leta 1929 so prenesli sedež župe iz Žalca v Celje. Župa se je preimenovala v Gasilsko župo sreza Celje, kar so leta 1933 potrdili še z novim državnim zakonom o organizaciji gasilstva. Po smrti tajnika celjske gasilske župe Jerneja Vengusta so upravni odbor celjske gasilske župe do 2. svetovne vojne sestavljali: Konrad Gologranc, starešina; Ivan Virant, podstarešina; Dolfe Bervar, poveljnik; Franjo Dobovičnik, tajnik; Vinko Jordan, blagajnik; in člani Ernest Tišler, Jože Kapus in dr. Jože Čerin. V nadzornem odboru so bili Ivan Praprotnik, Jože Kožuh in Alojzij Žilnik.
Od leta 1918 do konca leta 1940 je bilo na teritoriju celjske župe ustanovljenih novih 40 gasilskih društev, ki jih je nemški okupator aprila 1941 razpustil in zaradi varnosti pred požari kmalu ustanovil požarne straže. Na vseh gasilskih domovih so odpravili slovenske napise in jih nadomestili z nemškimi.
Za vso Slovenijo se je v Ljubljani leta 1904 ustanovila Zveza slovenskih gasilskih društev. S tem so se tudi takratne slovenske požarne brambe preimenovale v prostovoljna gasilska društva ali čete.
Po koncu prve svetovne vojne, decembra 1918, so se pod vodstvom Frana Barleta prostovoljni gasilci znova zbrali in ustanovili Jugoslovansko gasilsko zvezo s sedežem v Ljubljani. Slovensko ozemlje so po takratnih upravno-teritorialnih enotah (srezih) razdelili v gasilske župe. Za celjsko sresko območje je bila ustanovljena žalska gasilska župa kot naslednica zgodovinske Zveze slovenskih požarnih bramb. Za župnega starešino so izvolili dr. Riharda Bergmanna, ki je bil istočasno tudi prvi podstarosta Jugoslovanske gasilske zveze, zdravnik v Žalcu, za poveljnika pa Konrada Gologranca, stavbenika iz Celja, kateremu je pri tajniških poslih pomagal Jernej Vengust.
Leta 1929 so prenesli sedež župe iz Žalca v Celje. Župa se je preimenovala v Gasilsko župo sreza Celje, kar so leta 1933 potrdili še z novim državnim zakonom o organizaciji gasilstva. Po smrti tajnika celjske gasilske župe Jerneja Vengusta so upravni odbor celjske gasilske župe do 2. svetovne vojne sestavljali: Konrad Gologranc, starešina; Ivan Virant, podstarešina; Dolfe Bervar, poveljnik; Franjo Dobovičnik, tajnik; Vinko Jordan, blagajnik; in člani Ernest Tišler, Jože Kapus in dr. Jože Čerin. V nadzornem odboru so bili Ivan Praprotnik, Jože Kožuh in Alojzij Žilnik.
Od leta 1918 do konca leta 1940 je bilo na teritoriju celjske župe ustanovljenih novih 40 gasilskih društev, ki jih je nemški okupator aprila 1941 razpustil in zaradi varnosti pred požari kmalu ustanovil požarne straže. Na vseh gasilskih domovih so odpravili slovenske napise in jih nadomestili z nemškimi.