Saša Kump se je po osvoboditvi taborišča s severa Nemčije vrnil v domovino šele 12. avgusta 1945, na svoj rojstni dan, izmučen od taboriščnega trpljenja in pešačenja, s tuberkulozo. Pešačil je zato, ker je v transportnih vagonih marsikdo podlegel bolezni ali pa od prevelike količine hrane, ki se ji sestradanci niso mogli upreti.
Z neverjetno življenjsko voljo in zdravniško pomočjo je premagal izčrpanost in težko bolezen. Zdravniki so njegovo preživetje pripisali Saševi mladostni kondiciji: »Poba, edino svojemu utrjenemu, športnemu organizmu se moraš zahvaliti, da živiš …« Bolj mučno kot s telesom pa je šlo z ranjeno dušo. 22-letni fant, oropan mladosti, je vojno travmo le stežka predeloval: »… nerazložljiv notranji nemir, kakršen menda razjeda 99 odstotkov nekdanjih arestantov, mi ni dovolil prerasti v normalnega, urejenega državljana. Zapadal sem v bohemstvo, veseljačil, užival v trenutkih ter notri prinašal tri nesmiselno izgubljena pubertetniška leta. Pa je bilo norenje zaman, kajpak. Narave ni mogoče ukaniti …« (Guzelj, I.: Resnice iz cunjastih pajacev, Glas, 15. 11. 1974)