Gospa Marjana Lenassi je bila dolgoletna ravnateljica Mestne knjižnice Piran in žena kiparja Janeza Lenassija. Z njo se je o njenem življenju in spominih pogovarjal Mirt Nagy iz društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana.
Intervju z gospo Marjano Lenassi
Gospo Marjano Lenassi, nekdanjo dolgoletno ravnateljico Mestne knjižnice Piran, sem povabil na pogovor in obujanje njenih spominov, ker je v svojem dolgem življenju veliko doživela, in ker občudujem njeno vitalnost, odprtost in blag karakter, s katerim je verjetno osvojila tudi srce umetnika, kiparja Janeza Lenassija. Z njim je preživela skoraj pol stoletja. Kako se spominja tistih daljnih dni, ko sta začela skupaj hoditi, kot se je včasih reklo, in ko je bila priča ustanovitvi Forma vive na Seči pri Portorožu ter pogovorov z umetniki na svojem domu v Piranu. Pred kratkim je praznovala 92 let in je še vedno bistrega duha in polna spominov. Intervju je bil posnet 26. 3. 2024 in 3. 4. 2024 v Mestni knjižnici Piran.
Gospa Lenassi, kako se spominjate svojih otroških let, ki ste jih preživeli v kraju Šmartno pri Litiji, kjer je vaš oče imel trgovino? V kakšnem družinskem okolju ste odraščali?
Zelo lepo je bilo. Tudi kraj Šmartno je bil čudovit za nas otroke, vse je bilo naše: travniki, vrtovi, dvorišča. Igrali smo se, nikoli nam ni bilo dolgčas, tudi se ne spomnim, da bi se prepirali. Žogali smo se, hodili v hribe po rožice. Veliko prijateljic sem imela. Komaj sem čakala, da sem šla v šolo. Imeli smo strogo, a krasno učiteljico. Imam lepe spomine.
So bili vaši starši strogi? Kako so vas vzgajali?
Ne, ne bi rekla. Vse je bilo normalno, jaz ju nisem niti enkrat slišala, da bi se prepirala. Z nami je živela tudi babica po mamini strani, ki je kuhala in skrbela za mojega tri leta mlajšega brata.
Lahko bi rekli: srečno otroštvo?
Srečno, imela sem tudi veliko igrač. Mogoče zato, ker sta očetova sestra in brat živela v Ljubljani in sem jih dobivala od svojih starejših sestričen iz Ljubljane, največ v celi vasi. Tudi drugi so se radi prišli igrat k meni.
Ste se že pred šolo naučili brati?
Ne bi rekla. Mami in babica sta mi pripovedovali veliko pravljic. Doma smo imeli veliko knjig, starša sta bila naročena na Modro ptico in Mohorjevo družbo. Veliko sta brala, oče je imel rad zgodovinske knjige, mami pa kar vse.
Oba sta bila v Sokolskem društvu. To društvo ni organiziralo samo telovadbe in telovadnih nastopov na telovadišču, ampak tudi gledališke igre. Moja mami je zelo lepo pela, imela je zelo lep sopran. Strašno je bila ponosna, ko jo je na nekem koncertu slišal oče Sama Hubada in ji priporočil, naj gre študirat petje, čeprav se za to potem ni odločila. Veliko je prepevala tudi v zboru Šmarski zvon. Prirejali so koncerte in tekmovanja z Litijo, ker so bili med seboj konkurenčni. Pred vzpostavljeno železnico je bilo Šmartno pomembnejše, to je bil živahen kraj z veliko gostilnami tam sta bila tovarna usnja Knaflič in mizarstvo Izgoršek, kjer so izdelovali tudi stole za NUK. O tem mi je pripovedovala njihova hčerka, s katero sva bili prijateljici. Po nedeljskem kosilu smo hodili v bližnje vasi ali na obiske, veliko smo hodili naokrog. Oče me je vozil s kolesom, svojega seveda nisem imela, kot jih imajo danes otroci. Ja, lepo je bilo.
Gremo na naslednje poglavje vašega življenja, ko se je začela druga svetovna vojna in je Nemčija napadla Jugoslavijo. To je bil takrat šok za vas, kako ste doživljali začetek vojne?
Zelo hudo je bilo. Mami je jokala. Brat se morda še ni toliko zavedal. Jaz pa že, takrat sem imela devet let. Ko so očeta zaprli v Begunje, so ga zasliševali. Vendar nas mami ni hotela obremenjevati in nam pripovedovati o tem. O tem smo se pogovarjali s sosedi in prijateljicami. Ko smo zvedeli, da bomo izseljeni, so za naju z bratom sešili majhna nahrbtnika, da sva imela vsak svojega za svoje stvari. To je bilo še preden so nas izselili. Izseljeni smo bili v začetku julija 1941. Iz vasi sta bili to dve učiteljici in še ena družina Žagar. Najprej so nas odpeljali v Št. Vid v Škofove zavode, kjer je bilo zbirno mesto. Tam je že bilo ogromno izseljenih z Gorenjske. Dvakrat smo prespali na slami v učilnicah, preden so nas z vlakom odpeljali.
Kako se spomnite te vožnje?
Spomnim se Ljubljane. Razvedelo se je, da pride vlak na postajo, čeprav ni bilo telefona. Očetov brat si je izposodil uniformo in se preoblekel v železničarja, da je lahko prišel na postajo. Prišla je tudi njegova sestra, ki je bila pri Rdečem križu, in za nas so pripravili nekaj hrane.
Da so vas oskrbeli za dolgo pot?
Ja, dobro se spomnim strica Jožeta, da je klical: »Mirko Novak, Mirko Novak«, mi pa smo gledali skozi odprta okna. Vlak je stal na postaji pol ure, nato je odpeljal. To je bilo zelo žalostno slovo. Jokali smo. Spomnim se, da je vlak prišel do Zidanega mostu in se ni vedelo, kam bo vlak šel: na sever proti Mariboru ali na desno.
Vam niso povedali, kam greste?
Ne. Spomnim se, da so si starši oddahnili, ko je vlak odpeljal na desno proti Slavonskemu Brodu. Tam so nas z barkami prepeljali na drugo stran reke Save v Bosanski Brod. Potem pa z vlakom po ozkotirni železnici proti Bosni, Sarajevu in na jug Srbije, nato pa proti Beogradu. Nas so nato pustili v Smederevski Palanki.
Sploh si ne morem priklicati v spomin, kako smo se umivali ali hodili na stranišče, ampak preživeli smo. Nazaj so nas peljali v tovornih vagonih, tja pa smo šli v potniških. Zdelo se mi je neskončno dolgo. V Smederevsko Palanko smo prišli ponoči, tam so nas namestili v neki osnovni šoli, kjer je bila pripravljena slama, da smo se lahko spočili. Zjutraj so prišli z vozovi po nas in nas dodelili posameznim družinam. Vse je bilo dobro organizirano. Srbi so nas lepo sprejeli. Če sedaj pomislim na današnje begunce …
To me zanima. Kako sprejemajo begunce danes, a ne…
Kar čustvena postajam. Nas so pripeljali k nekemu premožnemu kmetu, ki je imel veliko posest, »imanje«, kot so tam rekli, »gazda«, ki pa ni imel svojih otrok in je imel mojega brata neskončno rad. Klical ga je Andro, Andro gor, Andro dol. Prisrčno so nas sprejeli, dodelili so nam eno sobo, kasneje smo dobili še kuhinjo in sobico na dvorišču. Vsi na vlaku se niso peljali do Smederevske Palanke, nekateri so že prej izstopili v Užicah in Mladenovcu. Spomnim se, da so v kar velikem hotelu za ta kraj za vse nas, ki smo tu izstopili, naslednji dan pripravili obilno nedeljsko kosilo. To je bilo zelo prijetno presenečenje.
Kaj takega sredi vojne. Tam ste potem živeli polna štiri leta. Kako je bilo? Ste tam hodili v šolo?
Ja. Jaz sem šla v osnovno šolo, brat pa v vrtec. Lepo so me sprejeli. Nisem imela težav z jezikom. Nekaj sem se naučila že čez poletje. Otroci se hitro sporazumejo.
Kako pa ste se naučili brati in pisati cirilico?
Nobenih problemov nisem imela. Imela sem odlično spričevalo, pa se nočem hvaliti. Za odličen uspeh sem celo dobila denarno nagrado sv. Save. Tako sem še na stara leta veliko avtorjev, npr. Andrića in Selimovića, z velikim veseljem brala v izvirniku. Pravzaprav sem hvaležna za to obdobje, ker me je obogatilo, a ni res? Ta prijateljstva so se ohranila še po vojni, tudi kasneje smo si še dopisovali in se obiskovali. Srbija je bila osvobojena že jeseni 1944, zato smo nestrpno čakali, kdaj se bomo lahko vrnili domov. Vendar se tudi po osvoboditvi Ljubljane nismo takoj vrnili, ker je bila organizacija transportov zahtevna in je bilo treba dolgo čakati. Prišli so nas iskat šele julija 1945. Mislim, da je v ekipi organizatorjev v Beogradu sodeloval tudi Edvard Kocbek. Na vrnitev smo nestrpno čakali. Spomnim se, kako so se prišli vsi domačini poslovit od nas na postajo v Smederevski Palanki. Objemali smo se in si mahali v slovo. Vrnili smo se v živinskih vagonih, najprej smo šli proti Beogradu, nato pa v Ljubljano. V vsakem vogalu vagona smo bili po ena družina izgnancev iz Slovenije. Bilo je krasno, spoprijateljili smo se. V Smederevski Palanki je bila menza, kamor smo hodili s posodami po mineštre in juhe, potem smo pa še doma kaj skuhali. Družine smo prijateljevale med seboj. Po vojni smo ohranili stike in vsako leto v začetku julija je bilo v Sloveniji organizirano druženje vseh izgnancev iz Palanke, iz cele Slovenije, Gorenjske, Dolenjske, itd. Prvo srečanje je bilo v Begunjah, sledila so v Kamniku, Radovljici, Ljubljani. Organiziral jih je učitelj iz Jesenic, ki je to z veseljem delal. To je trajalo nekaj let.
Torej ste ohranili prijateljstva še po osvoboditvi?
Obiskovali smo se. Prijateljica Branka Janković je bila farmacevtka in je z možem kasneje prihajala v Portorož, pa še kam drugam v Sloveniji. Veliko smo se družili. Njen oče je bil trgovec z lesom in je takoj po vojni kupoval les iz Savinjske doline, hodil je v Solčavo in v Ljubno. V Ljubno je prišel s svojo hčerko Branko in za naju najel sobo v gostilni. Tam sva stanovali, se lepo imeli, se družili, plavali v Savinji, hodili na obiske … Ne smem pozabiti tudi na vlak bratstva in jedinstva. To je bilo organizirano vsakih nekaj let, cel vlak se je peljal v Srbijo, iz Ljubljane v Beograd, potem pa so nas prišli iz različnih krajev Srbije iskat z avtobusi. Že zajtrk je bil bogat, bili so odojki, veliko pečenja, to so srbske slave. Potem smo šli na Oplenac (kjer je mavzolej srbske in jugoslovanske kraljeve hiše Karadžordžević) .… To so lepi spomini.
Torej ste vojno v Srbiji preživeli na nek način srečno?
Ja, ampak ne bom samo hvalila. Bile so tudi mrzle zime, tam ne piha burja, ampak košava. In tudi snega je bilo veliko, toliko ga je nametalo, da se ni dalo odpreti vrat. Šipe so bile zamrznjene. Hrana ni bila tako problematična. Posebno prva leta je bilo sadja in zelenjave še pa še. Kuhale so se marmelade in vlagala zelenjava. Oče je bil zaposlen, takoj je dobil službo v trgovini z železnino, mami pa je tudi veliko pletla. Že iz prejšnjih časov je imela premožno prijateljico v Beogradu, ki je živela na Dedinju. Tja sem hodila pred vojno na počitnice. Imela je dve mlajši hčerki, ki sta me imeli zelo radi. Ohranila sem bolj lepe spomine kot slabe.
Če nadaljujemo zgodbo vašega življenja, po osvoboditvi ste se vrnili v Ljubljano, kar je za vas pomenilo spremembo.
Zakaj smo se vrnili v Ljubljano? Očetova brat in sestra sta nas čakala v Ljubljani, ko smo se z vso prtljago vrnili iz Srbije. Potem smo bili dva meseca pri stricu v Trnovem, ki takrat še ni imel otrok, bila sta sama s teto. Teta Štefka, ki je imela na Starem trgu krasno trgovino z usnjem, nam je med vojno tudi veliko pomagala. V času vojne nam je pošiljala pakete preko Rdečega križa, tudi to je bilo organizirano. Ena gospa jih je natovorila in jih pripeljala v Beograd. Potem pa sva z mami šli v Beograd po paket, v katerem so bila oblačila, obutev in druge stvari, kar smo potem lahko zamenjevali za hrano. Teta je rekla očetu, naj ostane v Ljubljani, da bi vodil njeno trgovino, ker je bil njen mož precej starejši in bolan. Tako je bilo do leta 1948, ko je bila nacionalizacija. Potem je bila tam mlekarna, nato pošta, vedno nekaj drugega. In še vedno je tam lokal, ki deluje. Naslov je Stari trg 30.
Ste potem nadaljevali osnovno šolo v Ljubljani?
Ne, takrat sem se že lahko vpisala v nižjo gimnazijo, ki je bila pri uršulinkah na Kongresnem trgu. Takrat so bile tam še sestre uršulinke, spomnim se sestre Marte, ki je zvonila z zvoncem za pavzo. Takrat še ni bilo mešanih razredov, uvedli so jih čez nekaj let. Bile smo same učenke. Kasneje sem hodila v prvo gimnazijo, realko na Vegovi ulici. Stanovali smo na Starem trgu in mi je bila najbližje. V tem obdobju sem se včlanila v Narodni dom. Prijateljica Breda Vinter, na žalost že pokojna, sicer sijajna in mednarodno nagrajena lutkarica, je hodila na gimnazijo Poljane in je že prej obiskovala telovadbo v Narodnem domu. Navdušila me je, da sem se tudi jaz vpisala tja kot mladinka. Tako smo bili že leta 1948 izbrani za vsesokolski zlet v Pragi. To je bila velika prireditev na ogromnem stadionu in iz cele Jugoslavije nas je bilo par tisoč. Takrat, leta 1948, ko smo že bili v Pragi, je Tito prekinil s Stalinom. Čutilo se je, da so bili ljudje zadržani. Mi mladi tega nismo vedeli, ampak naši voditelji, Jelica Vazzaz in Boris Gregorka, ki so bili že pred vojno v Pragi, so vedeli, da je bila stari Jugoslavija zelo povezana v bratstvu s Češko. Jelica Vazzaz je bila naša trenerka, program kompozicij za telovadni nastop pa je pripravil Viktor Murnik, ustanovitelj Narodnega doma.
Je bila v Narodnem domu velika skupina?
V Narodni dom nas je hodilo veliko, bili so pionirji, me smo bile mladinke. Imam shranjene slike in fotografije iz časopisov iz tistih časov, pa tudi vabila na nastope, kjer sem omenjena. Nastopali smo v Beogradu, Avstriji, Zagrebu, Benetkah, pa tudi v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču. Narodni dom mi je veliko dal.
Tam so bili tudi plesi ob sobotah ali nedeljah. Plesali smo četvorko, plese nas je učil mojster Jenko. Nastopali smo na različnih proslavah.
V Mozirju je bila v gozdni šoli tritedenska vaditeljska šola, najprej za fante, potem tudi za dekleta. Jaz sem nato poučevala. Opravili smo tudi smučarski tečaj za vaditelje.
Kako dolgo ste zahajali v Narodni dom?
Dolgo, do selitve v Piran leta 1968. Nazadnje sem tekmovala v Skopju na državnem prvenstvu leta 1956. Hodili smo tudi taborit z Narodnim domom, npr. v Valovino pri Puli.
Ste postali tudi sami vaditeljica drugih?
Ja, vodila sem tečaje, tudi smučarske. Pa tudi telovadbo, včasih so nas iz Narodnega doma poklicali za nadomeščanje po šolah.
Bili ste zelo športno aktivni, potem pa ste se odločili, da ne boste šli študirat športa, ampak ste izbrali zgodovino na Filozofski fakulteti. Kako to?
Ja, nisem šla zato, ker je bila visoka šola v Beogradu, DIF (Državni inštitut za fizkulturo). Jelica Vazzaz je tam prva diplomirala in postala profesorica telesne vzgoje. Jaz sem absolventka zgodovine. To je posebna zgodba. V času absolventskega staža so me iz knjižnice povabili, da pridem nadomeščat delavko, ki je šla na porodniški dopust. In to je mene, tako knjige kot celoten kolektiv, tako prevzelo, da sem sebe videla samo še med knjigami in v knjižnici. To je bila Pionirska knjižnica v Ljubljani.
Kaj ste delali v Pionirski knjižnici? Zakaj se je imenovala Pionirska knjižnica? Kaj je bil njen namen?
Pionirska knjižnica je poleg izposoje knjig v knjižnici organizirala tudi jezikovne in likovne krožke za otroke. Vodile so jih profesorice za angleščino, francoščino in nemščino, tudi za predšolske otroke. Predšolskim otrokom so pripovedovali pravljice, v likovnem krožku pa so jih otroci narisali. Imeli so tudi plesne delavnice.
Kako sta se spoznala s kiparjem Janezom Lenassijem?
V Pionirski knjižnici, kjer je vodil likovni krožek. Veliko smo se družili, ne samo na izletih, tudi na domačih zabavah ob rojstnih dnevih, ko je vsak nekaj prinesel. Janez je bil zelo duhovit, to je bilo smeha še pa še. Po enem takem druženju me je spremljal domov, to je iz enega konca Ljubljane na Stari trg, kar je precej dolg sprehod. Tako se je začelo, potem sva šla kdaj v kino, nato na razstave, tudi v gledališče. Skratka, začela sva hoditi, kot se je takrat reklo.
On je bil takrat že dokaj uveljavljen umetnik. Ste ga že prej poznali?
Ja. Spomnim se, da sem šla že prej s kolegico pogledat njegovo samostojno razstavo v Jakopičevem paviljonu leta 1958 in sva ga občudovali. To ni bil realističen prikaz kipov, ampak zelo moderen, zelo drugačen od ostalih. Leta 1959 je bil povabljen na prvi simpozij v Avstriji v kraj St. Margarethen na Gradiščanskem, Burgenland po nemško, kjer je spoznal kamen, tam je bil velik kamnolom še iz rimskih časov. Tam je bilo veliko udeležencev, kakih deset iz Nemčije, Švice, Francije, Japonske, … Potem so se med seboj menjavali, vzdrževali stike, si pisali, in že naslednje leto je bil povabljen v Kirchheim pri Würzburgu v Nemčiji. Tam sta bila istočasno skupaj z Jakobom Savinškom.
(Opomba: Tudi Jakob Savinšek se je udeležil simpozija v St. Margarethen v Avstriji, in sicer naslednje leto, 1960. Po prihodu domov se je tudi on navdušil nad kiparjenjem v naravi, in tako sta z Janezom Lenassijem dala pobudo za ustanovitev podobnega kiparskega simpozija tudi pri nas. Savinšek je menda predlagal, da se simpozij poimenuje Forma viva, op. M. N.).
Sta se Janez Lenassi in Jakob Savinšek že prej poznala?
Savinšek je bil pet let starejši in je že naredil nekaj spomenikov na Dolenjskem, v Beli Krajini. Dobro sta se poznala. Skupaj sta bila na simpoziju v Kirchheimu leta 1961 in takrat celo prebivala v isti sobi. Na žalost je na tem simpoziju Jakob Savinšek umrl zaradi srčnega infarkta. To je bil za Janeza hud udarec, vem iz pisem. Kasneje smo izvedeli, da je doktor Savinšku svetoval in mu priporočal, naj manj dela, ker njegovo srce ni najbolj zdravo, ampak tega ni upošteval. V Kirchheimu se je celo lotil izdelave dveh velikih kamnov. Pretiraval je.
Žalostna zgodba, kot da je Savinšek živel za umetnost in se zanjo žrtvoval.
Ja, to je bilo v njem. Tudi pesnikoval je, bil je izredna umetniška duša. To je bilo zelo žalostno obdobje.
Onadva sta bila pobudnika ustanovitve Forma vive. Sta drug drugega spodbujala, da bi se organiziral simpozij?
Ja, Janez je bil navdušen nad kamnom, Savinšek pa je imel dobre stike, ker je že delal na Dolenjskem in je poznal ravnatelja kostanjeviške osnovne šole Lada Smrekarja in inženirko Vilmo Pirkovič. Tam, na Kostanjevici na Krki, je blizu krasen material, les, hrast iz Krakovskega gozda. To je bila Savinškova in Smrekarjeva ideja, da bi na Kostanjevici na Krki delala druga skupina kiparjev, ki bi delala z lesom, istočasno kot v Portorožu, kjer bi delali s kamnom. Tako je prišlo do dveh istočasnih simpozijev. To je bilo lepo. Medsebojno so se obiskovali in bili so navdušeni. Zdi se mi tudi, da so ljudje, domačini v Kostanjevici, bolj srčno delovali in bili bolj navdušeni kot pa v Portorožu.
Kdo vse je pomagal pri ustanovitvi Forma vive na Seči?
To je bil upravni odbor Forma vive, ki je imel sedež v Ljubljani, predsednica je bila Vilma Pirkovič. V Piranu je bil temu naklonjen takratni župan Davorin Ferligoj, kasneje pa tudi županja Jolanda Kos.
Se spomnite prvega simpozija leta 1961 na Forma vivi?
Zanimanje za ta simpozij je bilo veliko, izmed prijavljenih so morali narediti izbor udeležencev, za kar je bil zadolžen umetniški svet pod vodstvom Zorana Kržišnika, takrat direktorja Moderne galerije in tudi ustanovitelja Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Na prvem simpoziju je bil Japonec (Hajime Togashi) s svojo ženo, ki je prišla na otvoritev v kimonu, krasna je bila. Spomnim se, da je bila tudi gospa Skuškova v kimonu (Marija Skušek, rojena Tsuneko Kondō Kawase op. M. N.), ljubljanska Japonka, ki se je dosti prej poročila s kapitanom Ivanom Skuškom. Bilo je posebno doživetje. Otvoritev je bila blizu stolpa na koncu Forma vive, ki je na žalost kasneje šel v druge roke in ni bil več na razpolago kiparjem. Prej so ga imeli oni, tam so počivali in shranjevali orodje. Res škoda, da so stolp prodali. Janez je to zelo zameril. Advokat Sergej Vovk ga je kupil od domačina, Italijana. Vovk je očitno imel lire, občina pa tega denarja za odkup ni imela. Ta prodaja in sprememba lastništva se je zgodila v času županje Jolande Kos v letu, ko je bil Janez odsoten, bil je na nekem simpoziju v tujini, in ni vedel za to. Ko je prišel nazaj, ga je prav prizadelo.
Tam je najlepši razgled na morje.
Ja, jaz imam še vedno fotografijo, ko slonim na ograji in gledam proti Portorožu. Tam smo se sprehajali, bilo je krasno. Ob večerih so igrali na instrumente, kiparji so jih prinesli s seboj, spomnim se enega Čeha, ki je igral na violino. Tudi prepevali smo, vsak po eno svojo narodno pesem. Tako je bilo v prvih letih Forma vive.
Takrat je bil simpozij Forma viva vsako leto, kar je velik organizacijski podvig.
Ja, in trajali so dalj časa, da so kiparji lahko dokončali delo. Zdaj trajajo največ en mesec, se mi zdi. Takrat ni bilo strojev in je bilo treba vse delati ročno, zato je trajalo dalj časa, da so končali. Skoraj vse kiparje iz prvih let sem spoznala. Bilo je tudi kar nekaj kipark.
Na Forma vivi je večkrat, mislim da petkrat, sodeloval tudi Janez Lenassi.
To ni bilo zato, ker bi se on vsiljeval in prijavljal, ampak so ga povabili, menda zaradi organizacije. Prvič je na tem simpoziju sodeloval leta 1962, ko je naredil skulpturo Znamenje. Drugič pa leta 1985, ko se je obnavljal Židovski trg in je bila priložnost, da se nekaj naredi. Takrat je ustvaril kamniti tlak za Židovski trg in kamniti zid skupaj z japonskim kiparjem Masayukijem Nagasejem. Spomnim se, da so, ko se je začela vojna v Jugoslaviji leta 1991, povabili Mileno Lah, Slovenko, ki je živela v Zagrebu, zelo dobro kiparko. Z Janezom je že bila na prejšnjih simpozijih in je bila presrečna, da je bila povabljena in se je lahko umaknila pred vojno na Hrvaškem. Ko je prišla, je razburjeno pripovedovala: »Petrinja gori! Petrinja gori!«. Na tem simpoziju je pet kiparjev delalo kamnito omizje, ki stoji na koncu Forma vive blizu stolpa. To so bili Villi Bossi, Tržačan iz Milj, krasen človek, Milena Lah, Čeh Miloslav Chlupač, Gail Morris iz Velike Britanije in Janez Lenassi. Naslednjič je Janez sodeloval leta 1995, ko je izdelal večino skulptur za park pred Galerijo Herman Pečarič (nekaj kamnitih elementov je takrat za ta park izklesal tudi makedonski kipar Atanas Atanasoski, op. M. N.). Njegova ideja je bila, da bi ta park oplemenitili, zato šel na simpozij. Prej sta bila tam le neugleden pesek in klopca. Nazadnje pa leta 2007. Toni Biloslav je želel ob počastitvi 80. obletnice, da sodeluje tudi Janez, pri delu pa mu je pomagal sin Aleš, ker Janez takrat ni več imel toliko moči. To je bilo njegovo zadnje delo, preden se je poslovil.
Ker sta tako dolgo živela skupaj, ali vas lahko vprašam, če imate občutek, da ste bili njegova muza in ga navdihovali?
Ne, se mi zdi da ne. Saj je znal tudi glave narediti, naredil je dva avtoportreta, žena slikarja Izidorja Urbančiča ga je prosila, da je naredil zelo dobro glavo njenega moža. Ampak mene ni nikoli portretiral, jaz pa tudi nisem silila vanj, češ, kdaj me boš pa naredil?
Ali sta skupaj veliko potovala?
Veliko let. Spomnim se, ko je bil Veno Pilon še živ. Žena mu umrla leto prej in on je nekoliko izgubljen prišel v Ljubljano. Želel si je, da bi živel nekje v Piranu, ne v Ajdovščini, čeprav je bil iz Ajdovščine doma. Z Janezom sta se v Ljubljani spoznala in spoprijateljila. Pilon je bil krasen človek, družaben, enkraten. Neko nedeljo je Janez Pilona pripeljal k nam domov na Stari trg na nedeljsko kosilo. Mami je bila presrečna, ker je rada kuhala. Hrane je bilo dovolj. Bil je presenečen in vesel. Rekel je, da ko bova prišla v Pariz, da sva lahko pri njem. In res sva čez nekaj časa šla k njemu, za deset dni. Jaz sem tam tudi kuhala, s seboj sva vzela hrano, pršut, itn. On naju je peljal v kavarno, da sva videla Sartra, pokopališče na Montparnassu, ki je bilo tudi posebno, in pa tržnice Les Halles, kamor smo šli kupit sir. To je bilo enkratno doživetje.
Ali je Pilon tudi v Piranu imel kakšno nepremičnino?
Zelo si jo je želel in je delal na tem. Ko smo že bili v Piranu, je tudi on prišel tja tudi on. Bival je v hotelu in si je želel, da bi tukaj dobil stanovanje. Tako je Janez eno nedeljo pripeljal Cirila Kosmača in Vena Pilona na kosilo in ju je bilo silno zanimivo poslušati. Ampak Pilon takrat ni bil več tako zdrav, želel je, da ga Janez po kosilu pelje nazaj v hotel, da se spočije. Potem pa smo dobili razglednico iz Sežane, da so ga na hitro morali peljati v bolnico, na žalost je bil rak in kmalu zatem je umrl. Ni mu bilo dano, da bi prišel živet v Piran. K njemu v Pariz so hodili naši umetniki France Mihelič z ženo, Ciril Kosmač, Božidar Jakac in številni drugi. Vedno je bil vesel, da so prihajali k njemu domači ljudje. Bil je taka duša. To popisuje v svoji avtobiografiji z naslovom Na robu, ki je zelo zanimiva knjiga.
Kako sta se vidva odločila, da se preselita v Piran?
To ni bilo preprosto. Morje je eno in Piran je krasen, vendar zapustiti Ljubljano in vso bližnjo okolico, sorodnike in prijatelje ni bila lahka odločitev. Za to sva se odločila zaradi Forma vive in kamna, pa tudi zato, ker je obstajala možnost, da dobiva kredit za atelje, kot so ga lahko takrat dobili kiparji in slikarji za izgradnjo ateljeja, predvidoma v Dravljah. Šla sva pogledat k Borčiču in Berniku. Tam je bilo lepo, ampak takrat je že obstajal simpozij Forma viva na Seči, in Janez je dobil dovoljenje, da lahko ta stanovanjski kredit prenese na banko v Piranu, da si lahko tu zgradi hišo. Na lokacijsko dovoljenje je moral kar dolgo časa čakati, leto in pol. Tam je bilo ogromno prostora za zidavo, same divje njive so bile, okoli so letali fazani. Ko je dobil dovoljenje, se je potem počasi v fazah gradilo, ne na ključ. Veliko slovo je bilo, ko smo se selili v Piran. Oče je na žalost že prej umrl, mami pa je bila še živa, zato smo za vikende hodili v Ljubljano, pa tudi na razstave in prireditve. Takrat še ni bilo problema s parkiranjem v Ljubljani, lahko smo parkirali kar pred hišo na Starem trgu. Njegovo skulpturo, ki jo je naredil na simpoziju v St. Margarethenu na Gradiščanskem v Avstriji, je kasneje odkupilo mesto Dunaj in s tem denarjem si je lahko kupil avto, katrco. To je bila velika pridobitev, vanjo je lahko dal vse orodje in se peljal, kamorkoli je bilo treba. Veliko sva prepotovala. Bil je odličen šofer. Na prve simpozije se je vozil z vlakom, nato pa je šel z avtom.
Ste hodili z njim na simpozije?
Včasih sem šla z njim, včasih samo na zaključek. Saj bi bilo lepo, da bi šla z njim na Japonsko, lahko bi si vzela dopust, ampak je bilo predrago. Ali v Ameriko, ampak takrat ni bilo teh možnosti. Niti pomislila nisem na to, niso bili taki časi. V bližnje kraje v Nemčiji, Italiji, Avstriji, je bilo lažje iti, ampak ne za dva meseca, kolikor so trajali simpoziji. Veliko smo si pisali pisma. Še telefona ni bilo. A veste, koliko časa smo mi v Piranu prosili za telefon? Leta in leta. Jaz sem ga sicer imela v knjižnici, da me je lahko poklical v knjižnico, ali jaz njega, ampak glavnem smo si pisali pisma. Teh pisem pa imam veliko in jih je lepo sedaj gledat, to je tak arhiv. To prijateljstvo, kaj smo si pisale punce, smrklje, najstnice. Kamorkoli smo šle, smo si pisale razglednice in komaj čakale, da se spet vidimo.
Ali ste ohranili stike z nekdanjimi prijateljicami?
Ja, in še kako. Prijateljstvo mi veliko pomeni. Tukaj sem potem počasi sklepala nova prijateljstva. Na primer z Ivico Eller, srečevali sva se na razstavah, v gledališču, na koncertih. Ali z Miro Zorec, ki je bila učiteljica slovenščine, sva hodili na koncerte in prireditve, bili sva v odboru za program v križnem hodniku, skupaj sva hodili smučat, tudi k njeni sestri na Koroško v Avstriji. Ko je bila doma in je imela gospo, ki je skrbela zanjo, sem prihajala k njej in ji prinašala knjige, in sva vedno poklepetali. Zdaj je že pet let, kar je umrla. Zdaj mi pomaga Natalija Planinc. V knjižnici sva se spoznali, ko je pripeljala otroke, potem pa sva se srečevali, ko je imela Vandrovce, še pred društvom Anbot. Skupaj smo hodili na izlete, vse je bilo dobro organizirano. Ogromno krasnih izletov, na mline, v Laguno, itd. To se je spontano razvijalo. Potem pa potovanja, ki jih organizira in vodi Polona Senčar (agencija Maona), v začetku se jih je udeleževal tudi Janez.
Natalija je štirinajst let mlajša od mene, a imava iste interese, od knjižnice dalje. Niso važna leta. Njen sin in snaha sta imela neka predavanja v Čeških Budjevicah in ker sta imela na razpolago velik apartma, je povabil poleg tudi Natalijo in mene. Jaz se še nisem nikoli počutila tako brezskrbno na potovanju kot tedaj. Super smo se imeli. Tudi z Martino Pavšič, ki je bila dobra šoferka, smo marsikam šli, karkoli se je dogajalo, smo šli pogledat. Bila sem zadolžena, da izberem, kaj je bilo vredno videti. Veliko mojih prijateljic je žal že pokojnih.
Če se vrneva še nekoliko na skulpture Janeza Lenassija, ki so v občini Piran. Zanima me prav kip delfina na Ribjem trgu, ki ga je izdelal Jakob Savinšek, medtem ko je podstavek za ta kip, ki je narejen kot fontana, delo Janeza Lenassija. Sta skupaj delala ta kip?
Nista ga naredila skupaj. Janez je nekoč, že po smrti Savinška, opazil, da njegov kip delfina leži odložen v depoju na Občini Piran. Zavzel se je za to, da se ga postavi na ogled javnosti, in predlagal, da on naredi podstavek za kip. Kamen je preskrbel Toni Biloslav, verjetno od Forma vive, kjer vedno kakšen kamen ostane. Nato je Janez izdelal ta podstavek.
Govoriva o skulpturah, ki stojijo v občini Piran in jih je izdelal Janez Lenassi. To so: tlak in stena na Židovskem trgu, kamnita instalacija v parku pred Galerijo Hermana Pečariča v Piranu, spomenik in fontana padlim partizanom pomorščakom v Portorožu in seveda na Forma vivi na dveh mestih: kip Znamenje iz leta 1962 in en del kamnitega Omizja iz leta 1991. Ima morda še kakšno?
Ja, njegova je tudi kamnita fontana (Fontana Rotary) v Luciji, ki stoji v senci borov poleg prvega krožišča iz smeri Portoroža, ko cesta zavije proti podvozu. Nekoč je v fontani tekla voda.
Je še kakšna v Piranu?
Ja. Zdaj je tam trgovina DM na plaži pod Hotelom Metropol. Tam je Janez naredil obok za trgovino in to so porušili, ko so obnavljali stavbo za DM. Sin Aleš se je zelo jezil. Zlahka bi ga pustili, ni bil prav nič v napoto. To se je zgodilo pred kratkim. Tako delajo danes …
To je neverjetno, da so njegov kamniti obok z vklesanimi simboli preprosto podrli.
Naredil je tudi nagrobnik Pavlu Zamarju na prošnjo njegovega sina. In še nekaj nagrobnikov.
Janez Lenassi je bilo zelo ustvarjalen, veliko je delal, se udeleževal simpozijev. Kako ste občutili njegovo odsotnost, ko ga ni bilo doma? Koliko časa je sploh imel za družino?
Ko je prišel domov je bilo zelo lepo. Moram reči, da nisem bila nikoli ljubosumna. Kdaj so me spraševali, kako lahko Janez gre in ga toliko časa ni, vendar nisem imela težav s tem. Radi so ga imeli, tudi ženske so ga bile zmeraj vesele, vendar pa ni šel čez mejo. Imela sem dober občutek in nisem imela pomislekov glede njegove zvestobe.
Sta se doma pogovarjala o njegovem delu?
To pa ja. Ko je naredil kakšno novo skulpturo, je doma razmišljal o poimenovanju in sem morda tudi jaz kdaj prispevala kakšno ime. Njegove razstave so bile zmeraj povsod lepo sprejete, čeprav ni tako všečen široki množici in ga bolj cenijo poznavalci. Spomnim se, ko je govoril o natečaju za Rusjanov spomenik (1960), da so nekateri mislili, da bo naredil doprsni kip, medtem ko je on že videl Ikarusa. Na natečaju za spomenik NOB v Ilirski Bistrici, ki je bil jugoslovanski razpis, je bil na anonimnem natečaju izbran njegov osnutek. Za ta kip je kasneje (1966) dobil nagrado Prešernovega sklada. Delal pa je tudi scenografije za gledališče. Ko je Primož Kozak napisal dramo Afera, kar je bila sijajna in zelo posebna predstava v tistih časih, je režiser France Jamnik želel, da bi bila scenografija malo drugačna in ne samo stoli in miza, zato je Janez naredil zelo kiparsko sceno. S to predstavo so šli na gostovanje v Novi Sad na Sterijino pozorje in za to svojo prvo scenografijo je dobil Sterijino nagrado (1962). Janez je nato pričakoval, da bo še več delal za gledališče in da bo večkrat povabljen v Dramo, vendar se to ni zgodilo. Tam je bil namreč za scenografije zaposlen arhitekt Sveta Jovanović, Janez pa je bil verjetno preveč konkurenčen in ni več dobil vabila. Veliko je delal za Mladinsko gledališče v Ljubljani in v goriškem teatru, kar precej scenografij je naredil. To sedaj razmišljam, prej niti ne. Tako je moralo biti.
Kakšno je bilo umetniško dogajanje v sedemdesetih in osemdesetih letih v Piranu? Vi ste takrat kot ravnateljica knjižnice Piran sami organizirali v knjižnici veliko literarnih večerov s pomembnimi slovenskimi umetniki, se družili s pisatelji in pesniki, prijateljevali s Tonetom Pavčkom, kako se spomnite tistih časov?
Se spomnim, da so v Piranu živeli: Miha Maleš, Stojan Batič, oba Kalina, Boris in Zdenko, Lojze Spacal, ki je imel hišo na Punti, drugi so imeli vikende npr. Nikolaj (Miklavž) Omersa, njega se najbolj spomnim. Takrat je obstajala Mestna galerija Piran, ni še bilo Obalnih galerij. Bilo je mladinsko gledališče, bile so razstave. Janez Lenassi je bil pred Tonijem Biloslavom predsednik upravnega odbora Mestne galerije Piran in je organiziral, da sta s Stasjo Mehoro, ki je bila tam zaposlena, z avtom šla po slike na tržaško stran, in sicer po slike znanega slikarja marinista Alberta Sirka. Bila je prekrasna razstava, morje, marine, ladje. Sodelovali so tudi s Trstom. Dobro se spomnim tudi Cirila Kosmača, ki je bil večkrat na obisku pri nas. Nekoč sem ga prosila, naj mi napiše posvetilo in se podpiše v svoje tri knjige, ki sem jih imela doma. Pa me je vprašal, kaj naj napiše. Odgovorila sem mu: ne bom vam jaz narekovala, prosim, če lahko zapišete nekaj svojega. In on je lepo napisal: naj vam vsem Lenassijem pomladni dan traja do jeseni, naj bo dovolj sreče in kruha, naj v pomladi življenja ne zveni samo trobenta dolžnosti, temveč tudi na nebu oblak miru in sanj. Tudi od Toneta Pavčka imam nekaj lepih posvetil. Na stara leta smo se spoznali. Pavčkovo ženo prav pogrešam, Janez jo je poznal še iz študentskih časov. Veliko smo se družili. Hodili smo k njim trgatve in na obiranje oljk.
Kot ravnateljica piranske knjižnice ste sodelovali tudi s hišo Cirila Kosmača v Portorožu.
Ja, to se je zgodilo po Kosmačevi smrti. Cirila Kosmača smo večkrat gostili v knjižnici, prišel je tudi k nam na dom, pa tudi na razstavo je prišel. Povabil nas je k sebi na dom pod lipo.
Ali je bila to vaša ideja, da se hiša nameni za kulturne namene, pesniška srečanja?
To ni bila moja ideja. Tam je bila postavljena spominska soba z dokumenti, originalna dela, knjige s prevodi. Ko se je pripravljala spominska soba, je za Kosovelovo obletnico prišel dr. Bratko Kreft kot dober znanec in poznavalec Kosovela. Enkrat je bil na prireditvi tudi Josip Vidmar s svojo ženo. Ko smo na hišo postavili spominsko tablo, je prišel takratni predsednik Društva slovenskih pisateljev Tone Partljič. Tudi kasneje so bila tam srečanja, npr. ob podelitvi Kocjančičevih nagrad so bili tam Marjan Tomšič, Zvest Apollonio in še več drugih. V hišo so prihajali tudi pisatelji, ki so tam ustvarjali čez poletje. Centralnega ogrevanja tam ni, tako da pozimi odpade organizacija kakršnegakoli srečanja. Se pa spomnim gospoda Jara Dolarja, ki je takrat urejal spominsko sobo in je tam par dni spal. Naslednji dan je povedal, da je upal, da se mu bo sanjalo o Cirilu Kosmaču, da mu bo kaj povedal, pa se mu ni. Bil je krasen gospod. Takrat je bila hiša povsem obnovljena, kasneje pa se ni dovolj vzdrževala. Streha je puščala in sobe so bile mokre.
Kaj bi bilo potrebno narediti za ohranitev dediščine vašega moža, kiparja Janeza Lenassija? Imate kakšne predloge? On je pravzaprav najpomembnejši piranski kipar, če se omejimo samo na kiparstvo. Ali je v Piranu dovolj prepoznaven? Zasluge ima za Formo vivo, njegova dela v Piranu so: tlak v Židovskem trgu, spomenik padlim pomorščakom v Portorožu, park pred Pečaričevo galerijo. Ali je to dovolj ali bi bilo potrebno še kaj narediti?
Mislim, da bi bilo zelo lepo, če bi se v Piranu, ne v Portorožu ali drugod, našel tak prostor kot je Pečaričeva galerija.
Da bi se postavila galerija v Piranu?
Bilo bi lepo in bila bi vesela. Takrat, ko je Pečarič umrl, je bila prilika, ker se je tista hiša spraznila in jo je bilo treba obnoviti. Bil je ugoden trenutek za postavitev galerije. Zdaj je tam krasno in lepo urejeno, Janez Lenassi ima spredaj postavljenih nekaj kamnov in ko je otvoritev kakšne razstave, se lahko družimo in klepetamo.
Če je hišo težje pridobiti, pa si je morda lažje zamisliti, da bi se v Piranu uredil kakšen večji prostor ali nadstropje kot spominska soba, posvečena Janezu Lenassiju, ki bi jo opremili z njegovimi fotografijami in slikami kipov in kjer bi se vrtele tudi video predstavitve ali filmi iz časa njegovega ustvarjanja. Ali imate ohranjene kakšne filme ali slike Janeza Lenassija? Morda kakšne domače filme? Ali je bila kakšna oddaja o njem na televiziji?
Slik imam ogromno, ampak filmov pa nimam. Vem, da so bile oddaje po televiziji, bili so tudi intervjuji, ampak posnetkov ne hranim, morda jih imajo v arhivu RTV. Morda bi sin Aleš vedel več.
Njegovi kipi so povezani z morjem, v kamnu je čutiti valovanje morja, prav sodijo v to okolje …
O Janezovih kipih je zelo dobro kritiko napisala dr. Špelca Čopič in tudi Janez Mesesnel ga je dobro začutil. Bili so seveda še drugi kritiki. Ni pa nikoli nobenega prosil, da bi o njem pisal. Vesela sem bila, da je za njegovo osemdesetletnico Toni Biloslav naredil razstavo v Pečaričevi galeriji, in sicer fotografij njegovih velikih simpozijskih spomenikov, istočasno pa je dobil tudi Zlati grb občine Piran (2007). To je bilo njegovo zadnje leto življenja. Bilo je lepo, da je nagrado dobil pravočasno in ne posmrtno. Takrat je imel obdobja, ko je bil kar v redu, potem pa je bil spet par dni zelo slab. Počasi je že hujšal, zadnja dva meseca pa je bilo zelo hudo. Na to razstavo ni mogel priti. Želeli so, da bi jaz prevzela nagrado občine Piran v Avditoriju, pa nisem mogla, zato je šel ponjo na oder sin Aleš.
Smrt Lenassija je bila za vas velika izguba.
Hudo, hudo je bilo. Vendar sem potem to primerjala s spomini na svojega očeta, ki je podobno, vendar dalj časa umiral in se mučil, da sta ga bili na koncu samo še kost in koža in je umrl pri 56 letih. To sem podoživljala tudi z Janezom, vendar v krajšem obdobju. Kasneje sem se tolažila, da se vsaj ni tako dolgo mučil in je bil rešen trpljenja. In še to sem razmišljala, koliko je mladih ljudi, otrok, ki za rakom umrejo, še preden polno zaživijo, in se mi je zdelo, da je Janez le imel zaključeno življenjsko obdobje. Sem si rekla, da se ne bom smilila sama sebi, niti nočem, da se drugim smilim. Našla sem moč. Pridejo dnevi, ko je zelo hudo, vendar mi veliko pomenijo prijatelji, Ubald in Mirjam (Trnkoczy), Natalija (Planinc) itak, pa še nekaj prijaznih ljudi. Tako da nisem osamljena. Čeprav sem rada sama, mi ni nič hudega in dokler imam še oči, da lahko berem, ne bom jamrala.
Hvala lepa za pogovor, za vaš čas in za vaše spomine.
Jaz se lažje pogovarjam, kot pišem. Mogoče se bom še kaj dodatno spomnila. Kar lepo sva se ujela.
Pogovor vodil in zapisal Mirt Nagy iz društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot, Piran.
Zahvala Mestni knjižnici Piran, ki je ponudila miren prostor za pogovor z gospo Marjano Lenassi.