Akademik prof. dr. Jože Toporišič

Šolati se je začel v Dobovi, obiskovanje klasične gimnazije v Mariboru pa je prekinila vojna, saj je bil od leta 1941 do 1945 izseljen v Šlezijo. Po maturi leta 1947 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1952 dokončal študij slovenistike in rusistike, eno leto služboval kot profesorski pripravnik na gimnaziji v Novem mestu in bil nato od leta 1954 do 1965 lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je pripravil tudi prvi slovenski fonetični učbenik za tujce Slovenski jezik na pločama: izgovor i intonacija s recitacijama v okviru zagrebške fonetične šole prof. dr. Petra Guberine. Vmes je v študijskem letu 1962/63 kot štipendist Humboldtove ustanove študiral fonetiko v Hamburgu in leta 1963 na Filozofski fakulteti v Ljubljani obranil literarno-stilistično doktorsko disertacijo z naslovom Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.

Leta 1965 je bil izvoljen za znanstvenega sodelavca v fonetičnem laboratoriju ljubljanske Filozofske fakultete, na takratnem Oddelku za slovanske jezike in književnosti pa je že od leta 1963 predaval slovenski knjižni jezik najprej honorarno in postal docent leta 1966, nato pa redno, ko je leta 1970 postal izredni in 1976 redni profesor. Vse do upokojitve leta 1996 je bil tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo.

Akademik Jože Toporišič je bil gostujoči profesor na številnih tujih univerzah: v Regensburgu, dvakrat v Gradcu, trikrat v Celovcu ter še v Moskvi in Novem Sadu, raziskovalni profesor je bil na Univerzi v Čikagu, posamezna predavanja pa je imel na univerzah v Zagrebu in Zadru, Berlinu, Leipzigu, Varšavi, Helsinkih, Moskvi, Evanstonu, University Parku (Pensilvanija), Los Angelesu, Yale-ju in morda še kje. Vodil je lektorate slovenščine za tuje slaviste in imel številna predavanja za srednješolske profesorje ter jezikoslovne pogovore na radiu.

Njegova bibliografija obsega prek 20 samostojnih knjižnih del in nekaj še v soavtorstvu ter več kot 1200 daljših in krajših znanstvenih in strokovnih prispevkov. Je eden redkih jezikoslovcev, ki je raziskoval prav vse jezikovne ravnine knjižnega jezika ter pisal jezikovnozgodovinske in narečjeslovne razprave. Predvsem je poznan po svoji Slovenski slovnici, ki je izšla leta 1976 in doživela še 3 razširjene izdaje (1984, 1991, 2000); prav tako je soavtor dveh temeljnih slovenskih jezikoslovnih del, tj. Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa ter avtor Enciklopedije slovenskega jezika (1992). Še pred slovnico je napisal srednješolski učbenik Slovenski knjižni jezik od I–IV (1965–1970), kasneje tudi Slovenski jezik in sporočanje 1 in 2 (1994, 1996). Bil je urednik revijama Jezik in slovstvo (1966–1970) ter Slavistična revija (1996). Kot je sam poskrbel, da so njegove razprave, presoje, kritike itd. kasneje izšle v knjižni obliki, je urejal in izdajal tudi dela starejših slovenskih jezikoslovcev: Antona Breznika Jezikoslovne razprave (1984), Stanislava Škrabca Jezikoslovna dela 1 do 4 (1 in 2 v letu 1994, 3 1995, 4 1998), Zbrano delo 2 Frana Ramovša (1997) ter iz latinščine prevedel in izdal slovnico Adama Bohoriča Articae horulae ali Zimske urice.

Bil je član International Association of Phonetic Sciences, Societas linguistica Europae in več komisij Mednarodnega slavističnega komiteja ter član uprave Zveze slavističnih društev Jugoslavije in šest let (1972–78) njen predsednik, častni član Slavističnega društva Slovenije, vodil je odbor za pospeševanje slovenščine na tujih univerzah ipd.

Leta 1996 je bil odlikovan s srebrnim častnim znakom svobode RS in 2006 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in na področju slovenskega jezikoslovja. Prejel je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).

Leta 1991 je postal izredni in 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Po virih pripravila red. prof. dr. Vera Smole.