Ali je tu sonce svobode?
Po zaključku prve svetovne vojne in italijanski zasedbi primorskega ozemlja je Primorsko zapustilo približno 70 tisoč Slovencev in Hrvatov. Odšli so v evropske države in preko morja v Ameriko, največ pa v novonastalo Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo. Najbolj množični prihodi beguncev v Jugoslavijo so potekali v treh valih. V prvem valu so prihajali učitelji, izobraženci, uradniki, orožniki, voditelji kulturnih, političnih in gospodarskih društev, ki jih je italijanska oblast s prevzemom civilne oblasti odpustila. V drugem valu, konec dvajsetih let 20. stoletja, so prišli, zaradi vedno večjega fašističnega terorja in odkritega zatiranja slovenstva. V tretjem valu, sredi tridesetih let 20. stoletja, so prišli mlajši, zaradi upora proti fašističnemu nasilju.
Veliko Primorcev je prišlo tudi na Celjsko; tu so si ustvarili svoj novi dom, se medseboj povezovali, začeli so soustvarjati podobo družbenega in političnega življenja v mestu. Begunci s Primorske so na svoj prihod na celjsko opozorili že septembra 1919, ko so v Narodnem domu na pobudo kapetana Iva Sancina organizirali veliko zborovanje, kjer so izrazili veliko nezadovoljstvo glede italijanske zasedbe Primorske. Leta 1920 so Primorci ponovno opozorili na vprašanje italijanske zasedbe regenta Aleksandra, ki je bil takrat na obisku v Celju. Deklica iz tržaške okolice, mu je v imenu primorskih beguncev, podarila šopek s črnimi trakovi in napisi Trst – Gorica -Istra.
Na obrtnem in trgovskem področju so primorski Slovenci odpirali delavnice: šiviljske, krojaške, urarske, kamnoseške, fotografske, čevljarske mizarske, avtomehanične, pekarske, kovaške, trgovine s sadjem, zelenjavo in slaščicami, trgovine z barvami in laki, trgovine s premogom in drvi. Priimki, ki so pod temi dejavnostmi vpisani v Imeniku obrtnikov so: Bajec, Bedrač, Blasutto, Božič, Brišček, Cigoj, Cijan, Čadež, Čuk, Debenjak, Erni, Erman, Ferant, Fili, Grilanc, Kainer, Koman, Kovač, Kraglj, Kregan, Krže, Likar, Lipič, Mezek, Mežnar, Mlakar, Mozetič, Pelikan, Pik, Pirel, Plahutar, Pojavnik, Požek, Poženel, Sadar, Sedlaček, Sluga, Štifter, Štrovs, Šulgaj, Tanšek, Veble, Vedenik, Vrlinšek, Vrtovec in še drugi. Priljubljena zbirališča Primorcev so bile tudi gostilne, katerih lastniki so bili ravno tako Primorci, gostilna Filipčič, Pri turški mački, Pri angelu, Ušaj, Ota in še druge.
Zelo dejavni so bili na kulturnem področju. Septembra 1919 so ustanovili pevski zbor »Oljka«, ki je že z imenom spominjal na kraje od koder so prihajali (predhodnik zbora Ivan Cankar), vodil ga je dr. Anton Schwab. Vsako leto so organizirali zanimiva predavanja in pevske nastope. Julija 1928 so zaradi vedno večjega števila beguncev na Celjskem ustanovili društvo Soča, podružnico ljubljanskega društva. Ustanovni sestanek je potekal v gostilni Filipčič (po letu 1939 gostilna Pri turški mački), katere lastnik je bil tudi Primorec. Društvo je svoje delovanje razdelilo na šest sekcij: prireditveno, mladinsko, čitalniško, dramsko učiteljsko, pevsko in socialno. Skrbeli so za povezanost Primorcev na kulturnem in izobraževalnem področju, pomagali revnim primorskim družinam in jih redno obveščali o dogajanju na zasedenem območju. Organizirali so komemoracije in spominske prireditve za žrtve fašističnega nasilja. Leta 1935 je znotraj društva začela delovati ženska sekcija, ki je skrbela za vključenost žensk in mater v novem okolju. Na šolskem področju je po letu 1923 (italijanska oblast sprejela Gentilijevo reformo – prepoved poučevanja v slovenskem jeziku) prišlo na Celjsko poučevat 44 slovenskih učiteljev. Omenimo samo nekatere: Anton Baša, Josip Brinar, Slavko Černigoj, Zora Čuk, Anton Gorjup, Antonija Hvala, Franc Marinček, Fran Šijanec, Milan Vovk, Rudolf Valenčič. Na likovnem področju so v Celju ustvarjali Albert Sirk, Cvetko Ščuka, Elda Piščanec, delovala je tudi zasebna slikarska šola pod mentorstvom Alberta Sirka, Cvetka Ščuke in Frana Šijanca. Na področju gledališke in lutkovne dejavnosti sta delovala Valo Bratina, ki je nekaj časa vodil dramatično šolo in gledališče v Celju in Cvetko Ščuka, ki je vodil lutkarsko skupino. Na glasbenem in pevskem področju sta bila prepoznavna Karel Sancin in Bogomil Gerlanc. Na literarnem področju so v Celju in okolici ustvarjali Fortunat Mikuletič (pod psevdonimom Mikula Letič), Lino Vendelin Legiša, Ruža Lucija Petelin. Tesno pa sta bila s Celjem povezana Ciril Kosmač in Vladimir Pavšič – Matej Bor.
Zelo pomemben Primorec, ki se je leta 1919 iz Metlike preselil v Celje, kot veletrgovec vina, je bil Alojzij Mihelčič. Deloval je na kulturnem področju, bij je zborovodja, organist, skladatelj in pobudnik pri organiziranju Celjskih kulturnih tednov (prvi potekal leta 1938). Svoj neizbrisen pečat je pustil tudi na političnem področju, bil je župan občine Celje okolica (dvakrat), član Slovenske ljudske stranke, član Jugoslovanske radikalne zajednice, v celjskem okraju je bil na listi Jugoslovanske radikalne zajednice izvoljen za poslanca, leta 1939 je postal prvi podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine in član senata Kraljevine Jugoslavije.
Z začetkom druge svetovne vojne leta 1941 se je za skoraj vse Primorce, ki so pridobili jugoslovansko državljanstvo, začela nova pot izgnanstva. Zaradi prevelike slovenske narodne zavesti so nemškim okupacijskim oblastem predstavljali oviro pri uresničevanju raznarodovalne politike, z organiziranimi transporti so jih izselili na Hrvaško in Srbijo.
