Avgusta 1918 je pri Osetu na Tolstem Vrhu prebival nekaj časa Franjo Malgaj. Od tam se je razgledoval naprej po Koroški in spoznaval mračne razmere slovenskih Korošcev v Rožu, Podjuni in Zilji. Že takrat mu je obljubil, da bo prišel pomagat slovenskim Korošcem. (CZ 1959)
Andrej Oset je že oktobra 1918 v Gostilni tolstovrške slatine sklical predstavnike slovenskih političnih struj Guštanja, Tolstega vrha in Kotelj, ki so 1. novembra 1918 ustanovili Narodni svet za Mežiško dolino, Oseta imenovali za predsednika, do 6. novembra pa imenovali občinske odbore. V občinah Tolsti vrh, Guštanj, Kotlje, Prevalje, Št. Danijel, Mežica, Črna in Libeliče so prevzeli začasno upravo vse do občinskih volitev leta 1923.
Hkrati z Narodnim svetom so ustanovili tudi Narodno stražo, ki je štela 28 mož, poveljeval pa ji je poročnik Franc Sušnik. Krhki mir ob koncu vojne so zapletli še delavski nemiri, ki so izbruhnili zaradi velikega pomanjkanja hrane. V industrijskih krajih v Mežiški dolini je skoraj vse leto 1918 primanjkovalo osnovnih živil, kruha, moke in masti. 1. novembra 1918 je prišlo do večdnevnih delavskih nemirov, ki so se razširili tudi na območje Dravograda. Lačni civilisti in vojaki so na Prevaljah napadli in izropali živilske transporte in privatne trgovine v dolini. Nemški meščani so prosili deželno vlado v Celovcu za vojaško pomoč in ker je bila slovenska narodna straža prešibka, je bil upravičen strah, da bi pod pretvezo vzpostavitve reda in miru v Mežiški dolini vojaštvo iz Celovca zasedlo dolino za nemško Avstrijo. Zato je predsednik narodnega sveta Andrej Oset poklical na pomoč rojaka in prijatelja Franja Malgaja, ki mu je že prej obljubil, da bo prišel na Koroško, ko ga bodo Slovenci potrebovali. Da se je Narodni svet za Mežiško dolino obrnil na pomoč tja, od koder jo je najprej pričakoval, je logično. Vodilni člani sveta – predsednik Andrej Oset in člani: Jože Rifel, Miha Kumprej, Franjo Lečnik, Franc Lahovnik, Ivan Rozman, Franc Mrkva, Franc Sušnik, Janez Hornböck in Beno Kotnik so realno sprevideli, da bo vprašanje razmejitve postalo kmalu še bolj pereče. (Grdina 2016) Tedaj se je večina vojakov, izmučenih od vojne vihre, šele vrnila domov, prostovoljcem so se zato priključili večinoma častniki in podčastniki. Malgaj se je s skupino štiridesetih mož odpravil proti Dravogradu in ga zasedel, nato pa se odločno lotil zavzemanja nemških oblastnih položajev v dolini. Koroško nemško vojaško poveljstvo v tem času tu še ni imelo močnejših vojaških enot in ob odločnejšem stališču ljubljanske vlade bi se vojna sreča lahko obrnila tudi drugače. A vlada je, žal, delovala po svoje ter samoiniciativna in borbena častnika Malgaja in Maistra onemogočila. Dr. Ervin Mejak piše o teh dogodkih tako:
»V Guštanju nas je sprejel predsednik Narodnega sveta, ki je bil tudi šentjurski rojak, Andrej Oset, poznejši hotelir v Mariboru. Malgaj je takoj začel nastopati na Koroškem ne le kot preizkušen častnik, marveč tudi kot organizator in diplomat. Sestavil je sezname vseh zavednih občanov v Guštanju, Libeličah, Mežici in Črni, postavil je v teh krajih slovenske župane, v šolah učitelje, zaprisegel nove orožnike, prejšnje zagrizence pa interniral. Razglasil je za vso Mežiško dolino hitro sodbo, zavzel svinčeni rudnik v Žerjavu, kjer je bilo 400 vagonov svinca, in ves premog na Lešah. Ukinil je tudi reparje, ki so nasilno jemali ljudem živila in vdirali v trgovine. Velike težave je imel s prehrano, tudi denarja ni bilo za vojake, vendar je oboje Malgaj kmalu rešil.« (Malgaj kliče)
Kot vemo, je maja 1919 Malgaj zopet sodeloval v bojih na Koroškem in tam izgubil življenje. Očitno je bilo, da je Osetov prijatelj Malgaj deloval zelo odločno v času, ko je bila neodločnost za Slovence pogubna. Andrej Oset je prijatelju Malgaju v spomin 19. junija 1919 zapisal:»Bil si zvest svojim besedam do smrti. Rekel si mi večkrat: Če Švabi napadejo, se ne umaknem in živ ne grem iz Koroške! Žal so se Tvoje besede uresničile.« (ND, 19. 6. 1919)